„V krizi je tradicionalna družina in prav je tako, ker Slovenija v 21. stoletju ne sme stati inu obstati katolibanski otok. Vito Rožej, Zares“
In tako sem postal katoliban. Gospod Rožle me je tako kot večino Slovencev, ki bo na referendumu jasno zavrnila nov Družinski zakonik, razglasil za… ne vem kako naj si točno razlagam besedo katoliban?
Morda je mislil katoliški taliban? Morda je mislil versko blazni teleban? Morda je mislil na nestrpnega terorista, ki se bo razstrelil pred parlamentom? Morda je mislil na nekoga, ki ni tako liberalen, da bi v posteljo jemal še psa ali ovco? Kaj vem, kaj se mu je pletlo po glavi, ob tej iskrivi mislici? Morda se je v sebi še nekoliko nasmihal, ker je tako dobro povedal.
Duhovitosti mu sicer niso šel nikoli preveč dobro od rok (mislim z jezika), če se spomnim njegove televizijske kariere. Prav dobro mu ne gre niti geografija. Slovenija nima več kot nekaj otokov (pa še ti so na jezerih in rekah), večinoma pa leži na kopnem, zato ne more biti otok. Če pa je morda mislil na razmere glede družinske zakonodaje potem, seveda Slovenija še zdaleč ni kakšna izjema, ki bi bila nek otok ali svetilnik mračnjaške katoliške zatohlosti. Pravzaprav je tako liberalna družinska zakonodaja, kot si jo prizadevajo sprejeti naši progresivci z omenjenim gospodom vred, bolj eksotična in bolj podobna otoku med ostalimi evropskimi državami.
Zato kot katoliban, očitno pripadnik nečesa temačnega, kar ne sodi v 21. stoletje, sporočam g. Rožletu, da mi tudi take katolibanske šale niso blizu. Pravzaprav zvenijo kot sovražni govor. Upam, da ga kak drug predstavnik te obskurne katoliške večine, ne bo počakal za kakim vogalom in mu pokazal, kdo sodi v katero stoletje. To bi bilo skrajno nevljudno, celo primitivno, a še vedno ne na njegovem nivoju.
Vir: blog Jože Bartolj
