Ko nekdo pobije skoraj sto nedolžnih, da bi naredil konec ideji multikulturalizma, ni za levičarje nobenega dvoma: imeli smo prav, pravijo, da smo jo implementirali in zagovarjali – še bolj pa smo imeli prav, da nismo pustili do besede tistim, ki so bili proti. Gre seveda za moralno in argumentativno pomoto. Nasprotniki multikulturalizma niso moteni masovni morilci, temveč ljudje, ki mislijo drugače. Recimo to, da je solidarnost nad identiteto. Ali da je multikulturalizem – po besedah urednika revije Spiked – »promocija politike samopomilovanja in viktimiziranosti« ali kratko malo »percepcija, da postkolonialni in ksenofobični odnosi vladajočih slojev in domorodnih množic konstantno ogrožajo manjšinske identitete«.
Pri vsem tem pa je najbolj neverjeten ta naivni in obenem perfidni miselni obrat, da v dejanju norveškega norca vidijo logično posledico desničarstva, ne pa posledico samoumevnega in brezprizivnega levičarskega mainstreama.
/ … /
Multikulturalizem je ideologija, porojena iz panevropskega nelagodja zaradi britanskega, francoskega, španskega, portugalskega, nizozemskega, italijanskega kolonializma. Porojena je tudi iz nemške denacifikacije in avstrijske dezimperializacije. Gre za ideologijo, ki se je Evropi po 2. svetovni vojni odlično prilegla tako v političnem smislu, kot odvajalo, kot tudi v kulturnem. Odlično se ji je prilegla tudi po padcu iberskih diktatur, še bolj pa po padcu komunističnih in Berlinskega zidu. Takratna pomlad narodov – tako politična kot kulturna – je bila za Evropo nov šok, zato je multikulturalizem rabil nov ideološki zagon. Poleg tega pa je bilo treba nevtralizirati tudi reanimirani ruski imperializem.
Multikulti je idée reçue, ki je nikoli ni bilo dovoljeno spodbijati naglas. Verjetno je na začetku niti ni bilo treba. Toda v naslednjih desetletjih so se družbe spremenile politično, ekonomsko, socialno in demografsko – zato se danes multikulti vse več Evropejcem vedno manj prilega. Toda dvigniti glas proti multikulturalizmu – glas, pomislite, ne puške! – je še vedno inkriminirano kot stališče radikalne ali celo ekstremne desnice.
Paradoksalno pa je, da multikulturalizem ni samo manifestativni, tako rekoč uradni odgovor ekstremnemu desničarstvu, ki ga je s svojim ideološkim ekskluzivizmom pomagal sproducirati – in ga bolj ali manj uspešno tudi utišal –, temveč je tudi odgovor islamskemu fundamentalizmu. Militantni islam v bistvu preizkuša meje evropskega multikulturalizma in njegove deklarirane tolerantnosti – pri čemer imam v mislih bolj burke kot pa bombe – in je v tem še kar uspešen. Evropa pa ne spregleda in ne spregleda in se dela, da se nič ne dogaja. Ali bo spregledala zdaj, ko se je izkazalo, da lahko njena ideološka nonšalanca pripelje dve različni skrajnosti do podobno absurdnih in tragičnih posledic?
/ … /
Dandanes ne preseneča, da so teroristi – če niso islamski fanatiki – ekstremni desničarji. Nekoč pa so bili časi, ko so bili ekstremni levičarji. Saj se še spomnite Rote Armee Fraktion in Rdečih brigad? Razlika med študentskim gibanjem v šestdesetih in skupino Baader-Meinhof je približno taka kot med Thilom Sarazinom in norveškim norcem – ali kot med pisanjem Tonija Negrija ter ugrabitvijo in umorom Alda Mora. V šestdesetih in sedemdesetih je bilo razumljivo in nesporno, da je levi radikalizem posledica takratnega konservativnega mainstreama – političnega, kulturnega, socialnega. Od radikalizma do terorizma pa je bil samo … – no, ne en korak, seveda ne, veliko korakov, toda korakov v to smer, korakov čez družbeno in človeško sprejemljivo mejo.
/ .. /
Verjetno najbolj pametna misel, ki sem jo ta teden na to temo zasledil – pa se žal ne spomnim kje in od koga in je ne morem najti, da bi postregel z natančnejšim citatom – je ta, da je pri tako zavrženem dejanju povsem nepomembno, na katerih političnih stališčih to temelji.
Drznem pa si domnevati, da te misli ni izrekel nekdo, ki je že »ves čas« svaril pred nevarnostjo, ki da se poraja iz preglasnega nasprotovanja integraciji (ali neintegraciji) priseljencev z nekrščanskim civilizacijskim backgroundom, multikulturnosti, toleranci do islama (ali vsaj islamskega fundamentalizma) ali po drugi strani zagovarjanja evropskih, krščanskih, domovinskih, domačijskih, družinskih vrednot.
Več: Delo
