80-letna zgodba Baragovega semenišča – kakšen bo njen denacionalizacijski razplet
»Naša škofija nujno potrebuje novo bogoslovno semenišče. Sedanje je staro, nezdravo, premajhno … Torej ne preostane nič drugega, kakor da pozidamo novo bogoslovje … In to novo bogoslovno semenišče naj bo spomenik škofu Baragi, naj nosi ponosno ime: Baragovo semenišče.« Navedek je iz pastirskega pisma, ki ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman objavil pred dobrimi osemdesetimi leti (30. januarja 1936) v Ljubljanskem škofijskem listu in z njim napovedal največji gradbeni podvig svoje škofije, podprt z lastnimi sredstvi in številnimi darovi – tudi ameriških Slovencev, ki jih je obiskal septembra 1935 in jim govoril o potrebi, da bi v Ljubljani sezidali novo semenišče.
Darovi z vseh koncev
Že oktobra 1936, potem ko se je škofija poleti pogodila z ljubljanskimi mestnimi oblastmi in drugimi pristojnimi za potrebne parcele na nekdanjem ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu za Bežigradom, je lahko ljubljanski ordinarij v škofijskem listu objavil novo pastirsko pismo, ki je bilo posvečeno prav pripravam na zidanje novega semenišča: v njem je spodbujal, naj Amerika in Slovenija skupno postavita spomenik škofu Baragu, iz njega pa naj leto za letom prihajajo tako goreči duhovniki, kot je bil škof Baraga.
Seveda si škof Rožman takrat niti v najhujših morastih sanjah najbrž ni mogel misliti, kaj se bo v prihodnosti dogajalo s tem »spomenikom«, ki so ga po Plečnikovih načrtih začeli zidati jeseni 1938 (temeljni kamen je blagoslovil 16. oktobra): da bodo, če ostanemo le pri okroglih obletnicah, čez deset let v njem med drugimi stanovali pripadniki zločinskega KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije je bil izvajalec številnih povojnih pobojev); da bodo čez dvajset let začeli preurejati njegovo okolico tudi zato, da bodo lahko pripravili prostor poznejšemu VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije (ki je delno zasedal tudi v Baragovem semenišču); da 80 let pozneje po dolgotrajnih zavlačevanjih in pravniških ovinkarjenjih še vedno ne bo vrnjen poštenemu graditelju, torej Nadškofiji Ljubljana.
A ostanimo za trenutek še vedno v preteklosti. Na škofiji so se leta 1936, ko se uradno začenja zgodba Baragovega semenišča, dobro zavedali (finančne) zahtevnosti tega projekta, a škof Rožman je trdno zaupal, da bo izvedljiv. Res so začeli kmalu pritekati darovi, ki so bili skrbno zabeleženi: prvi so bili vpisani prav ameriški Slovenci, ki so škofu Rožmanu ob že omenjenem obisku izročili nekaj več kot 5.000 dolarjev. Med velikodušnimi podporniki so bili številni duhovniki: npr. takratni tržiški župnik Anton Vovk in rektor semenišča Ignacij Nadrah. Do konca leta 1936 je bilo na seznamu že pet velikih dobrotnikov, ki so darovali 20.000 ali več takratnih dinarjev (kar je predstavljalo razmeroma dober letni zaslužek) in s tem pridobili pravico, da bo njihovo ime nosila ena izmed predvidenih 325 sob za bogoslovce.
Za vsako župnijo ljubljanske škofije so določili primerno vsoto, ki naj jo zberejo v naslednjih petih letih. Odziv seveda ni bil povsod enak, kar je razvidno iz poročila, objavljenega septembra 1938 v škofijskem listu: župnije so do takrat zbrale 40 odstotkov predvidenega denarja; kar nekaj župnij sicer še ni darovalo ničesar, na drugi strani pa jih je bilo 45, ki so zbrale že sto odstotkov (ali celo več) predpisane vsote. Darovalci so bili tudi redovniške družbe, katoliška podjetja, banovinska uprava, ljubljanska občina, Verski zaklad …
Papežev blagoslov in prispevek
Omeniti velja še enega darovalca. Škof Rožman se je julija 1938 pogovarjal s papežem Pijem XI., ki je izrazil željo, da bi tudi on rad prispeval k prepotrebni gradnji, a žal nima razpoložljivega denarja. A iz zapisa škofa Rožmana je razvidno, da so se stvari obrnile drugače: »Ker je nepričakovano vprav tiste dni dobil neko vsoto, mi je izročil 10.000 dinarjev za Baragovo semenišče s pripombo: Ker papež nima veliko, ne more dati mnogo, a to malo vsoto daje, da s tem druge vzpodbudi, in še s to željo, da naj vsak drugi več da, kakor je dal sv. oče. Torej: Pojdi in stori tako in še svojim vernikom povej!«
Papež je sicer že prej posebno pozornost namenil velikemu projektu ljubljanske škofije, ko je sodelujočim podelil poseben apostolski blagoslov, in sicer »arhitektu, ki izdeluje načrte, potem vsem, ki za zadeve molijo in jo božji Previdnosti priporočajo in pa vsem, ki kaj darujejo za novo semenišče in ki te darove zbirajo«.
Ko vojna zaseka v načrte
Poleti 1938 so torej priprave tako napredovale, da so lahko izbrali najboljšega ponudnika za zidavo prvega, tj. srednjega, podolžnega dela monumentalne okrogle stavbe po načrtih Jožeta Plečnika, v katerem naj bi bili dvorana in kapela. Čez leto dni so z istim izvajalcem (Stavbeno podjetje Anton Mavretič iz Ljubljane) sklenili novo pogodbo za zidanje južnega polkrožnega stanovanjskega dela.
Dela so tekla s takim tempom, da je bilo upravičeno pričakovanje o vselitvi bogoslovcev ob začetku študijskega leta 1941/42, a načrte je prekrižala vojna in okupacija. Baragovo semenišče je s škofovim soglasjem v zasilno urejenem stanovanjskem delu dobilo druge prebivalce od predvidenih: v enem delu stavbe brezdomne družine, v drugem dijake in profesorje Zavoda sv. Stanislava, ki so jih Nemci pregnali iz Šentvida. S koncem vojne pa se stanje še poslabša. Generalni vikar škofije Anton Vovk je moral že oktobra 1945 podpisati z revolucionarnimi oblastmi pogodbo, s katero je škofija ministrstvu za socialno politiko izročila nedograjeno semenišče.
Leta 1952 je bilo konec najemniškega sprenevedanja in stavba je bila nacionalizirana ter je tako med drugim leta 1958 postala prizorišče jugoslovanskega partijskega kongresa. Škof Rožman je, kot je pred 20 leti v Družini zapisal Marijan Smolik (ta zapis v veliki meri temelji prav na njegovem podlistku), dobil v roke izrezek iz časnika Ljudska pravica, ki je 26. aprila objavil sliko kongresnih razpravljavcev, in nanj napisal: »Komunistični kongres Komunistične partije v Ljubljani. V kapeli Baragovega semenišča.«
Denacionalizacijska jara kača
Semeniška stavba je v socialističnem obdobju dobila nove stanovalce (študentski dom, Pionirski dom, Mladinsko gledališče), ki v njem ostajajo še danes – skoraj 25 let potem, ko je ljubljanska nadškofija zanjo vložila denacionalizacijski zahtevek.
Več lahko preberete na druzina.si.
