Janez Janša je pred kratkim čivkal, da se je neki visok funkcionar Evropske unije zgražal (med drugim) zaradi pesmi Banda kravatarska, edinstvenega čadrško-planotarskega dueta Bakalina. Janša sicer ni povedal, ali je ta funkcionar Slovenec ali pa mu je stranka, prav tako zgrožena, prevedla pesem, ki ni nič drugega kot frustracija nekega kmeta nad birokracijo. Dvomim namreč, da bi nekega visokega funkcionarja razkurila slovenska pesem, ko je surfal po medmrežju in tam našel državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju.
Avtorja pesmi Janija Kutina sem pred dnevi srečal na kreativnem taboru Sajeta v Tolminu. Smejal se je. Čadržan je bil obenem zelo ponosen, da je s pesmijo poleg lokalnega in slovenskega osvojil še evropski trg. Toda na koncu vendarle vzdihnil, češ da ljudem v teh časih vendarle nihče več ne bi smel na kakršen koli način omejevati kritičnega razmišljanja. »Zanimivo je, da hočejo nekateri stvari utišati, kakor da ljudje ne bi imeli pravice do svojega mnenja. Nekateri lahko dojemajo, da sem s pesmijo žalil, toda če bi rad, da te kdo sploh sliši, ga je treba tudi grdo poklicati.« Jani ima pač to možnost, da se (zelo dobro) izraža s pesmijo. In če sta se Janša in neki visok funkcionar EU s kravato znašla pred zrcalom, to ni Janijeva krivda.
Teden za nami je bil zelo zanimiv, potem ko sem v poročilu s tabora SDS v Bovcu zapisal, da je Janši navdušeno ploskalo 1500 podložnikov. Izraz sem izbral zavestno po »posvetu« s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, ki besedo opisuje tudi ekspresivno. Pričakovano me imajo (nekateri) zdaj za komunajzarja nasprotne politične opcije, ki bi jo zelo očitno hudo radi zakopali v kakšno jamo, če bi jo smeli. Moja komunistična kariera se je sicer končala, ko sem prapor – z lepimi rdečimi zvezdami – naše osnovne šole (Vojvodina Tolmin) z belimi rokavicami po pionirski zaprisegi v petem razredu odložil v kot.
Debata je bila pestra, je najmanj, kar lahko zapišem. Nekatere pomilujem. Drugi so mi na srečo dokazali, da se nikakor niso strinjali z zastrašujočim cinizmom tam pod šotorom na bovškem letališču. Še naprej pa vztrajajo s svojim političnim prepričanjem, kar seveda ni prav nič narobe. Izraza podložniki nikakor ne umikam, mi je pa iskreno žal, da sem ga posplošil tudi na tiste, ki še upajo razmišljati s svojo glavo.
Več: Delo
