B. Cipot, Reporter: Za božjo voljo Slovenija, te kosti so bile nekoč živi ljudje!

Prazniki vseh svetih na pokopališča privabi trume ljudi, mnogi med njimi se vsaj ob 1. novembru spomnijo svojih rajnkih, jim prižgejo svečo, dodajo še kak cvet ali cvetni aranžma. Javna občila so v teh dneh polna obvestil o tem, da bodo delegacije občin in lokalnih odborov ZZB NOV pripravile komemorativne slovesnosti ob spomenikih padlih borcev. Častne straže, komunistična ikonografija, vzhičeni nagovori o tem, kako je NOB postavila temelj sedanje slovenske države, v kulturni program pa povsod vpeta osnovno in srednješolska mladina.

Tudi sam sem se odpravil na pokopališče, na mariborsko pokopališče Dobrava, kjer so našli zadnji počitek posmrtni ostanki 795 žrtve povojnih pobojev v Barbara rovu rudnika Huda Jama. Za Barbara rov vemo slovenski vsaj od 1989. leta, ko je na verjetnost, da je v tem rudniku junija 1945 mučeniške smrti umrlo nekaj tisoč ljudi, v svoji knjigi Živ teharske rane opozoril raziskovalec polpretekle zgodovine in publicist Roman Leljak.

Šele prva Janševa vlada je prižgala zeleno luč za vstop v Barbara rov. Marec 2009 je razkril vso bestijalnost komunističnih zmagovalcev; za enajstimi pregradami in stotinami kubičnih metrov zemlje in jalovine so se očem raziskovalcev pokazale stotine trupel pobitih nesrečnikov, tudi žensk in otrok, mnogi naj bi bili kar živi zakopani.

Več: Reporter