Peter Urbanc 
Zločin stoletja je bil tajno organiziran in do same izvršitve ga ni bilo mogoče niti predvidevati. Edini krivec je angleška vojska, najverjetneje tudi Churchill, ki je za to nujno moral dati svoje soglasje in ukaz. Narodni odbor je napravil, kar je mogel. Dvakrat je posredoval pri angleški vojski, prvič, ko je predstavil domobranstvo, drugič pa že med samim vračanjem.
Samoobramba je najbolj naravna pravica, ki jo priznavajo že od pamtiveka. V samoobrambi sta pomembna dva dejavnika. Neposredna, takojšnja nevarnost in njej primeren odgovor. Rdeči teror v Ljubljanski pokrajini leta 1941 je bil klasičen primer strahotne narave in sile, na katero je narod moral odgovoriti.
Za vojaško in policijsko roko KPJ, partizane, se je vedelo, da pravih vojaških in sabotažnih akcij, katerih cilj bi bil samo ta, da bi se oslabila nemška vojaška moč, skoraj ni bilo. Šlo je skoraj … Beri dalje
Ko govorimo o revoluciji, imamo največkrat v mislih dogajanja v Ljubljanski pokrajini, kjer se je revolucija najprej in najbolj razdivjala in je zato zahtevala sorazmerno največ žrtev. O boju na Turjaku in Grčaricah, o kočevskem »procesu« in jelendolskih žrtvah vemo veliko podrobnosti. Zelo malo ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je v tistih težkih časih godilo na Primorskem. Primorci se o tem niso razpisali.
V prvem obdobju okupacije, od 17. aprila 1941 pa do 22. junija 1941, pred nemškim napadom na SZ, še ni bilo slovenskega partizanstva, bili pa so aktivni komunisti v tem obdobju veliki prijatelji, zavezniki Hitlerja, ki je septembra prejšnje leto (1939) skupaj z Sovjeti zasedel ubogo Poljsko. Navdušenje KPS nad Hitlerjem se je izkazalo v organiziranju množične manifestacije: naščuvali so kmete, ki so v Trebnjem manifestirali za priključitev tega dela Slovenije k nemškemu Rajhu.