Domen Mezeg Ob poplavi raznovrstnih vzhodnjaških meditacij na Zahodu se pojavlja vprašanje njihove združljivosti s krščanskim naukom, saj marsikateri kristjan dandanes prakticira katero izmed njih. Zdi se, da v Cerkvi ni enotnega mnenja glede tega, kaj je … Beri dalje
Totalitarna hudodelstva, ki so se izvršila na Notranjskem in drugod po Sloveniji, verjetno nikdar ne bodo pozabljena. Ob tem pa se pojavlja vprašanje ali se Slovenci iz dogodkov, ki so se zgodili pri nas pred 70 leti lahko kaj naučimo, ali pa se bo čez čas potrdil rek, »da se zgodovina ponavlja«.
Iz slovenskega gledišča se zdi ukrajinska vojna skoraj tako oddaljena kot tista v Siriji. O njej se pri nas poroča bolj občasno, pa tudi z določeno zadržanostjo in precejšnjo čustveno nevtralnostjo, kar se zelo razlikuje od poljskega dojemanja tega konflikta, saj ima ta vojna za Poljake povsem drugačne razsežnosti.
Letos mineva polnih 100 let od pričetka 1. svetovne vojne, že naslednje leto pa zaznamuje 70. obletnico konca 2. svetovne morije, prelivanja krvi apokaliptičnih razsežnosti. Prireditev, razstav, okroglih miz, televizijskih in radijskih oddaj ob tako pomembnih jubilejih ne manjka, poleg tega pa tudi številnih vprašanj, ki se porajajo ob razmišljanju o obeh zgodovinskih prelomnicah.
V našem prostoru je mnogokrat opaziti, še zlasti na levem političnem polu, nekakšno navdušenje in simpatijo, do vse močnejše »matere Rusije«, v kateri tudi Slovenci kot majhen slovanski narod še vedno občasno vidijo svojega zaščitnika, četudi z druge strani ni čutiti pretiranega zanimanja.