Otroško upanje umira zadnje

Otroci ločitev doživljajo skozi prizmo svojih trajnih in nenadomestljivih odnosov s staršema, zato jo doživljajo kot nelogično in krivično. Zanje je soočenje z ločitvijo staršev dobesedno travmatično. Oba starša so globoko ponotranjili, postala sta del njihove predstave o življenju, odnosih, svetu. Globoko v sebi čutijo, da je odnos, ki sta ga imela starša, temelj njihovega obstoja, in sedaj ta temelj razpada.