Nezgrešljiva in nepogrešljiva arhitekta, narodnozavedna Katalonec in Slovenec, globoko verna katoličana, živeča v zelo verjetnem celibatu, podobna, pa vendar zelo različna. Antoni Gaudí (1852 – 1926) je ustvarjal pretežno v Barceloni, Jože Plečnik (1872 – 1957) v trikotniku Dunaj – Praga – Ljubljana (in drugih slovenskih krajih). Njuno življenje in delo so proučevali številni poznavalci in o njiju je mnogo zapisanega, zato je nesmiselno na tem mestu karkoli dodajati, prepisovati ali si celo izmišljati. Namen pisanja je predvsem opozoriti na različen odnos do njunih stvaritev v Španiji in Sloveniji.
El Capricho
Katalonec Gaudí je zelo malo ustvarjal v drugih španski pokrajinah. Ena od redkih izjem izven Katalonije je njegovo zgodnje delo, in sicer poletna hiša bogataša Máxima Díaza de Quijana v mestu Comillas, v pokrajini Kantabrija nedaleč od obale Biskajskega zaliva. Prestižni arhitekturni biser, ki je bil zgrajen leta 1885 v arhitektovem orientalističnem obdobju, je doživljal dobre in slabe čase, dokler ni bil leta 2009 prodan občini in spremenjen v muzej, majhen a zelo prikupen in dobro obiskan muzej. Ob imenu Gaudí najprej pomislimo na številne barcelonske palače in seveda baziliko Sagrada Familia ter kakopak na turistično gnečo. Samo baziliko Svete družine si je v letu 2023 ogledalo neverjetnih 4,7 milijona turistov. Tudi v osamljeni Gaudíjevi kantabrijski stvaritvi, v El Caprichu, je gneča. Že sredi maja je obisk radovednih turistov tolikšen, da je na vstop v muzej treba čakati, čeprav je odprt vsak dan od 10.30 do 19.30. Le kolikšne so vrste čakajočih v času poletnih dopustov, ki jih številni Španci preživljajo v severnih pokrajinah, medtem ko sredozemsko obalo prepustijo tujcem?
Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju
O tej edinstveni Plečnikovi cerkvi sem nehote razmišljal v muzeju El Capricho. Cerkev sv. Mihaela seveda ni ne posvetna stavba ne muzej. Grajena je bila kot hiša Božja za vernike na Barju v letih med 1937 in 1940. Gradila sta jo stric Jože Plečnik in njegov nečak, trnovski kaplan Dragotin Matkovič. Cerkev je vrhunski arhitekturni spomenik samih posebnosti: dostop po stopnicah v nadstropje, zvonik na preslico, oltar ob daljši severni steni, bogata in raznolika notranja oprema.
Domači ali tuji popotnik, ki si želi ogledati Plečnikovo mojstrovino, mora imeti zelo veliko srečo, da naleti na odklenjeno cerkev. Kadarkoli me pot zanese skozi Črno vas, videvam ljudi, ki tavajo okrog zaprte cerkve. V turističnem uradu na Adamič Lundrovem nabrežju pravijo, da je cerkev odprta ob sobotah in nedeljah od 10. do 12. ure, na spletni strani župnije pa piše, da se je za ogled potrebno dogovoriti; verjetno bo držalo slednje. Cerkev je oddaljena od muzeja Plečnikova hiša v Trnovem le dobre štiri kilometre in vendar ga ni junaka, ki bi poskrbel za odpiranje cerkve po urniku, oglaševal oglede in morda tudi organiziral prevoze turistov iz središča Ljubljane. Vsekakor je neprimerno pričakovati, da bi v cerkvi dežural in sprejemal občudovalce Plečnikove mojstrovine župnik, ampak bi v dogovoru z župnijo Arhitekturni muzej ob dogovorjenih urah in dnevih lahko »posodil« svojega uslužbenca. Cerkev do nadaljnjega ostaja dostopna le peščici vernikov župnije Barje, ki jo soupravljajo salezijanci z Rakovnika.
Kulturna sramota: Stadion za Bežigradom in Križanke
Polna usta so nas Plečnika in Plečnikove Ljubljane od tistih dni dalje, ko nas je tujina opozorila na našega genija stavbarstva in notranje opreme. Kako slabo se godi Plečnikovi dediščini v »najlepšem mestu«, se prepričamo, če se ozremo na propadajoči stadion za Bežigradom in Križanke. Oba sta v krempljih politikov in kapitalskih interesov. Kljub temu da se je Joc Pečečnik prilizoval vsem novim obrazom, ki so se izmenjevali na levici, začenši z Jankovićem, so megalomanski načrti obnove stadiona v predalih in stadion nezadržno propada. Hkrati pa župan zakopava 94 milijonov evrov v prenovo Atletskega stadiona Šiška. 94 milijonov namesto predvidenih 14!
Propadajo tudi Križanke, zlata jama naveze Janković – Brlek. O oskrunjeni in propadajoči cerkvi kot tudi o strehi nad industrijskim skladiščem, oprostite, letnim gledališčem smo že razmišljali v Časniku. Prostori nekdanjega samostana in dvorišča, ki so v solastništvu občine in države (v posesti Srednje šole za oblikovanje in fotografijo), nezadržno propadajo, ker se dosmrtni župan in dosmrtni direktor Festivala skušata polastiti vseh prostorov in zemljišč bivšega samostana.
Beatifikacija arhitektov
Oba arhitekta sta po smrti že doživela kulturno kanonizacijo in čakata na cerkveno beatifikacijo, kot piše Luka Vidmar. Postopek uvrstitve Gaudíja med blažene že teče v Rimu. Splošno je znano, da vatikanski mlini meljejo počasi, zato slavni ter kreposti polni arhitekt še ni dočakal mesta na oltarjih španskih cerkva. Na priprošnjo božjega služabnika Gaudíja naj bi se že zgodilo nekaj čudežev, zato Katalonci pričakujejo, da naj bi bil razglašen za blaženega ob stoletnici smrti.
Dogajanje v zvezi z beatifikacijo Jožeta Plečnika po uradni pobudi prof. Antona Štruklja iz leta 2007 se menda niti na (nad)škofijski ravni še ni začelo in morebitna predaja dokumentacije v Vatikan se bo zgodila v daljni prihodnosti ali pa sploh ne. Opazovalec zatišja v zvezi z beatifikacijo Plečnika lahko dobi vtis, da je do pobude prišlo zaradi nekritičnega primerjanja Gaudíjevega življenja s Plečnikovim. Dejstvo je, da sta imela zelo različni življenjski poti. Gaudí je v času gradnje cerkve Sagrada Familia živel na gradbišču kot puščavnik. Po nesreči, v kateri ga je povozil tramvaj, je zaradi videza klošarja kot nepoznan bil prepeljan v bolnišnico za ubožce in tam umrl, revež med reveži. Nasprotno pa je bil Plečnik aristokrat, sicer skromen a vendarle aristokrat. Služboval je kot »dvorni arhitekt« v Pragi pri predsedniku Masaryku, bil arhitekt in urbanist mesta Ljubljana in profesor na ljubljanski univerzi. Pri kritični presoji življenjepisa bo prav gotovo moteč njegov značaj, zaradi katerega mu med drugim ni v čast ne odnos z arhitektom Vladimirjem Šubicem (avtorjem ljubljanskega nebotičnika), ne z nekaterimi študenti, ki so mu bili prisiljeni »pobegniti«, ne s kostanjeviško lekarnarico Emilijo Fon, ki ji je vzbujal prazne upe in z njo grobo prekinil prijateljevanje.
Ne glede na razplet postopkov beatifikacij ostaja dejstvo, da sta oba arhitekta z velikim žarom ustvarjala v Božjo čast. Po njuni smrti se je izkazalo, da tudi v svojo slavo in sta vstopila v družbo nesmrtnih.
