Ali obstaja skrajna desnica ?

Kaj je namen tega teksta? Poskus razložitve, da družba ni razdeljena po premici od »napredne« (leve) do »nazadnjaške« (desne) skrajnosti, temveč imamo v resnici poltrak, kjer je na eno strani »normalnost« spoštovanja tradicionalnosti in stalnega evolucijskega izboljševanja družbe (limitiranje) proti »idilični« popolnosti, ki pa je zaradi narave stvari ni nikoli možno doseči. Namreč nič ni tako dobro, da tega ne bi bilo možno izboljšati. Na drugi strani poltraka, ki pa nima konca, pa so vse oblike linearnega (revolucionarnega) poseganja v družbeno strukturo.

Ob zadnjih dogodkih (Charli Kirk, Propalestinski protesti, uboj Irine Zarucke) in odzive nanje in mnoge druge, se je potrebno vprašati, kdo so levičarji in kdo so desničarji. Bogomir Ferfila je podal zanimivo iztočnico: “Levega terorizma je mnogo več kot desnega. Zakaj? To so ti zblojeni fantje, revolucija, delavski razred, vsa sredstva so dovoljena, tudi uporaba nasilja. To je ta tipična levičarska propaganda, ki propagira to. Desnica tega ne propagira. Desnica propagira vrednote, vero, narod, levica pa propagira revolucije, nasilje, prevzem oblasti,”

Nacisti, fašisti, komunisti so vsi levičarji

Pojdimo malce v preteklost. Tako Benito Mussolini kot Adolf Hitler sta bila socialista. Socialiste so vedno šteli za levičarje. Kar je seveda logično, saj se tako fašiji, kot naciji borijo »za socialno pravično družbo« (po njihovi meri), kot se zanjo bojujejo tudi boljševiki (internacionalni socialisti) po njihovi, komunistični meri. Ker so njihovi sledilci v istem tki. »brezpravnem razredu«, so avtomatično tudi najhujši medsebojni sovražniki. Ko pride do njunega medsebojnega spopada (pred tem so s figo v žepu »čudovito« (kot bi rekel Trump) medsebojno sodelovali – pakt Ribbentrop – Molotov). Tretji protagonist (demokratične države Zahoda) ob tem izberejo po njihovem mnenju manjše zlo, kateremu pomagajo v grozljivem spopadu. To pa prinese ključno zablodo, ki svet tepe še dandanes. Stalin je takrat vse, ki niso komunisti obdolžil, da so fašisti in imperialisti. Pridevnik fašist se prime vsakega, ki ni komunist: klerofašist, imperialistični fašisti, desničarski fašistični skrajneži ipd. in jih na ta način spravi na drugi pol vrednostne lestvice. Levi so napredni, desni so nazadnjaški. To seveda še vedno velja tudi, ko se komunisti prelevijo v sodobno »napredno« voknjeno in »vse vključujočo« levico.

Nastala je butasta ideja, da je potrebno iskati sredino, ker edino ta je primerna za demokratične države. In danes vsi sebe imenujejo (levo ali desno) sredinske, vse ostale pa mečejo na skrajno stran drugega pola (skrajna levica, skrajna desnica). In ta polarizacija (oz. premična razdelitev, ki predvideva, da mora pozitivnemu polu nujno najti negativni pol, se nam je usidrala v male možgane. Nikakor ne vidimo možnosti, kako priti iz tega vsaj po mojem mnenju v resnici zelo zagatnega položaja, ki popolnoma zamegli dejansko stanje razvoja družbe skozi čas.

Kako se je človeška družba sploh oblikovala ?

Pa malce poglejmo, kako se je skozi čas razvijala človeška družbe. Ljudje smo svoj zmagoviti pohod za svoj primat na Zemlji začeli tisti trenutek, ko smo del svoje osebne svobode predali v skupnost. Skupaj smo mnogo močnejši, kot vsak posameznik. Vendar pa nas kot posameznike definirajo tako osebnostne lastnosti (genetika), kot socialne lastnosti (vrednote in verovanja – tu ne gre samo za strogo religiozni element). Se pravi, da vsak posameznik, ki je edinstven skupek tako osebnostnih kot socialnih lastnosti, na svojstven način vstopa v družbeno skupnost. Moja že precej priletna mama večkrat reče, da smo si trije njeni sinovi v mnogočem zelo različni. Pa imamo skorajda enake gene in smo bili vzgojeni v isti družini. Že tu lahko vidimo, da je ideja, da daš vse ljudi na isti imenovalec, skregana z elementarnim razumevanjem človeka kot osebnosti.

Za osnovno primerjavo vzemimo Zahodno na judovsko krščanski in grško – rimski tradiciji. Skozi izjemno zahtevne medsebojne interakcije tako vključenih posameznikov kot skupnosti, se je družba skozi čas razvijala evolucijsko. Razmerje med kolektivu predano svobodo in osebno svobodo se je skozi izjemno burne, zahtevne in pogosto travmatično dogajanje, tako za posameznike, kot celotne družbene skupnosti, postopoma nagnilo v korist zaščite svobode posameznika. Zaščita človekovih pravic se še vedno dograjuje in se bo verjetno v razmerah, ki bodo to dovoljevale, še naprej dograjevale. Zelo po domače lahko rečemo, da nič ni tako dobro, da se ne bi moglo izboljšati. Lahko rečemo, da to limitira k neki točki, ki pa je ni možno doseči, kot npr. (vsaj zaenkrat) ni možno doseči absolutne ničle (ko vse popolnoma miruje).

Neenakost je naravno stanje, egalitarnost v naravi ne obstaja

Gremo malce nazaj. Glede na to, da je vsak posameznik si išče svoj prostor v družbi iz različnih izhodišč (družbenega razreda ipd.), z različnimi talenti, različnim osebnim vložkom (pridnost ipd.), pomembni so še mnogi drugi razlogi, ki opredelijo posameznikov položaj v družbi. Neenakost je zato nekaj najbolj normalnega, ni pa razlog, da se vsakdo, družina ali skupina z delom, vztrajnostjo, talentom ipd. ne izbori za ugodnejši položaj. Pri tem je seveda potrebno upoštevati, da ima tudi vsak posameznik svoj pogled na njegov položaj oz., v katerem se nahajajo drugi (temu rečemo percepcija).

Grajenje odnosov v družini, organizaciji in družbi v celoti je izjemno zahtevno in v literaturi se primerja s kontaktnimi športi. Potrebna je potrpežljivost, ker bližnjic ni. Mnogi menijo, da je svet kaotičen, vendar je v resnici kompleksen. Vsi smo v nekih medsebojnih odnosih, ki jih je zelo pogosto težko ustrezno doumeti. Kompleksni odnosi pa povzročajo tudi kompleksne probleme, katere ni možno reševati linearno (enostavno), temveč kompleksno (celovito).

Kompleksni problemi se rešuje s kompleksnim pristopom

Kompleksna načina razreševanja nastalih problemov sta dva: pustimo naravnemu toku, da se stvari v interakcijah postopoma razrešujejo ob trudu vseh deležnikov po svojih najboljših močeh ali pa s kompleksnimi posegi ob celovitem (kompleksnem) razumevanju situacij rešujemo nastale probleme (zakonodajna pot v delujoči parlamentarni demokraciji). Na ta način se skozi čas vzpostavijo in nadgrajujejo pravila, kako deluje posameznik v družbi, katerega v interakcijah z drugimi posamezniki in organizacijami v družbi varuje pravna država preko organov, ki se skozi razvoj družbe vzpostavijo za varovanje pravne države.

Pomemben varuh je tudi oblikovana organizacijska kultura (izraža se v občem pravu), ki ga v mnogočem zaščiti tudi religija. Verjetno ni slučajno, da je krščanstvo, katere temelj je verovanje v posmrtnico življenje, ob predpostavki, da se kristjan drži postave (deset božjih zapovedi) postalo vzor tudi za druge kulture, ki mnoge pridobitve civilizacijskega razvoja krščanske družbe skušajo vključiti v svojo organizacijsko kulturo. Za blaženje posledic neenakosti pa se v vseh družbah razvijajo karitativne dejavnosti, katere podpirajo tudi skorajda vse religije in dobrodelnost tudi zapovedujejo svojim vernikom.

Linearni (enostranski, enostavni) pristopi k razreševanju kompleksnih problemom dolgoročno pripeljejo do velikih razvojnih težav v družbi

Na videz mnogo enostavnejši pa so linearni posegi za izboljšanje položaja posameznika ali družbenih skupnosti. Od nekdaj je bilo prevzemanje dobrin drugih, ozemlja, žena, otrok ipd. (kraja, ropanje, ubijanje ipd.) zelo razširjen način izboljševanja svoje situacije. Načeloma to ni ideološko pogojeno, čeprav včasih nekatera dejanja temu dajejo videz ideološkosti (npr. lebensraum nacistov). Ta način »izboljševanja« položaja posameznikov smo skozi razvoj družbe poskušali (in še vedno poskušamo) razreševati preko pravne države. Ti pojavi v družbi so sicer nezaželeni, so pa nekaj, kar je potrebno vzeti v zakup, ker pač nismo vsi ljudje enaki.

Drugi način linearnega razreševanja (logičnih ) razlik v družbi, pa je mnogo bolj nevaren. Prepričanje, da je stanje, ko so posamezniki neenaki, nenaravno, in da ga lahko z ustreznimi ukrepi (revolucijo) spremenimo, pa je veliko usodnejši za družbo. Ideološki posegi v družbo na način z željo, da se vzpostavi nenaravno stanje egalitarnosti (»proletarska revolucija«) ali da se eno skupino (narod) postavi v položaj večvrednosti ob zahtevah po egalitarnosti v tem narodu (fašizem) ali postavitvi »božjega kraljestva na Zemlji« in to samo za pripadnike te religije (npr. islamska revolucija v Iranu, Girolamo Savonarola – Novi Jeruzalem v Firencah ipd.) pa vedno vodi v katastrofo. Dolgoročno ukrepi, ki nasprotujejo naravnemu stanju različnosti v družbi, vedno stanje večine posameznikov v tej družbi spravijo na nižjo stopnjo razvoja družbe. In postopek (moderno mu rečemo »tranzicija«) vrnitve nazaj v normalo je vedno boleč in dolgotrajen.

Nič ni nikoli tako dobro, da se ne bi moglo izboljšati in nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti slabše

In kaj bistvo vsega zgornjega teksta? Poskus razložitve, da družba ni razdeljena po premici od »napredne« (leve) do »nazadnjaške« (desne) skrajnosti, temveč imamo v resnici poltrak, kjer je na eno strani »normalnost« spoštovanja tradicionalnosti in stalnega evolucijskega izboljševanja družbe (limitiranje) proti »idilični« popolnosti, ki pa je zaradi narave stvari ni nikoli možno doseči. Namreč nič ni tako dobro, da tega ne bi bilo možno izboljšati. Na drugi strani poltraka, ki pa nima konca pa so vse oblike linearnega poseganja v družbeno strukturo, katere sem naštel v prejšnjem odstavku, ki pa lahko grejo v neskončnost oz. nikoli niso ideje tako nore, da bi ne mogle biti bolj.

Kratek opis gornje skice: Na poltraku je prikazana ideja, da družba ni levo desna (po premici), temveč poltrak, pri čemer se z razvojem družbe tudi malce premakne začetek poltraka (z razvojem družbe se tudi naše zahteve in pričakovanja povečajo). Vse ideologije, ki vsebujejo enostavne rešitve, pa so v resnici levičarske in družbo pomikajo proti skrajnostim (skrajnosti nimajo končne meje).