V Mariboru sem poslušal pričevanje Nicka Vujicica, človeka, ki se je – nihče ne ve zakaj – rodil brez rok ali nog. Pa vendar 28-letni mladenič izžareva tako voljo do življenja in tako hvaležnost, da je lahko zgled nam vsem. Med pričevanjem sem se spraševal, kako lahko hendikepirani mladenič privabi v dvorane na tisoče ljudi. Že ves teden razmišljam o tem.
Članek bom dopolnjeval z nadaljnimi razmisleki, vabim pa tudi vas drage bralke in bralci, da na vprašanje odgovorite tudi vi. Dvorane v petih krajih po Sloveniji, v petih zaporednih dneh so bile namreč polne. Česa smo Slovenci in pravzaprav ves svet tako žejni, da pridemo poslušati hendikepiranega mladeniča?
Več: blog Aleš Čerin
