A. Vončina, Novi glas: Revni in bogati, črni in beli

Ko človek nekoliko spremlja, kako gledamo v današnji Cerkvi na družbene težave, pride do kar zanimivih ugotovitev. Kot je nekako že v navadi, niso toliko težavne same analize stanja, čeprav so včasih kar malo preveč okužene z določenim sociologizmom, kolikor so bolj težavni sklepi. Veliko je “črno-bele tehnike”, banaliziranja in poenostavljanja. Da pa ne bomo govorili preveč v zraku, poglejmo nekoliko pobliže določeno analizo stanja, ki je dobra in jasna, potem pa še sklepe.

Kot se zdi, nam je v Cerkvi nekoliko bolj postalo jasno, tudi v kakšnem ekonomskem kontekstu živimo. Zgodil se je preobrat, ki ima seveda svoje posledice, po katerem smo v zahodnih deželah postali porabniki izdelkov, ki so narejeni drugod. To seveda vodi do postopnega zmanjševanja družbenega bogastva po eni strani, po drugi pa se vse bolj jasno ustvarja čedalje bogatejša elita, ki je skoraj izključno “zahodna”, saj so v gromozanski večini nadzorniki in spodbudniki proizvodnje doma na Zahodu. Dežele, ki proizvajajo – o tem, kako, v kakšnih razmerah, se proizvaja v teh deželah, je druga zgodba –, ne morejo priti na površje, temveč ostajajo nerazvite. Pri tem je treba povedati predvsem tole, da ta ljudstva ne hrepenijo toliko po tem, da bi sodelovala pri dobičku in bogastvu, kolikor bolj hrepenijo po sodelovanju v globalnem potrošniškem spektaklu.

Tako pa prihaja do vse močnejšega družbenega konflikta, saj s (m) o na drugi strani ljudstva, katerih blaginja polzi navzdol. Ta položaj nam je torej precej jasen, a potem radi zadeve zbanaliziramo, saj naj bi bila človeška družba sestavljena iz samo dveh kategorij – iz bogatih in revnih. Samo po sebi to še ne bi bilo tako narobe, če bi na to gledali tako, kot so gledali naši očetje, saj so se v svoji globini zavedali – to prepričanje so imeli v moči vere in upanja v večno življenje, ki ga prinaša Kristus -, da je ta položaj lahko začasen in dokaj spremenljiv. Nasprotno pa danes tudi v Cerkvi gledamo na to kot na nekaj trajnega, nespremenljivega. Kam je šla tista resničnost, ki ji pravimo “človekova svobodna volja”, se lahko zgolj vprašamo. Tako pa vse polariziramo, dobimo dva nasprotujoča si pola. Bogati so na eni strani in so vselej amoralni, ustvarjajo krivičen in sprevržen svet, na drugi strani pa so reveži, ki so vselej “lačni in žejni pravičnosti” (sklicevanje na enega izmed blagrov je precej jasno, a kaj, ko Jezusovi blagri govorijo o neki drugi, presežni stvarnosti), vselej hrepenijo po družbeni solidarnosti …

Več lahko preberete v Novem glasu.