Mlad človek ste. In za mlade, razmišljajoče ljudi se zdi, da jih prevzema veliko nemira, ko iščejo svoj prostor v svetu. Šele v starosti sledi sprijaznjenje, sprejetje. Če sploh. Ob spremljanju oddaje Tarča na nacionalni televiziji, kjer ste govorili o nepremičninskem zakonu, se mi je zdelo, da z vsako možnostjo besede postajate bolj nestrpni ob nesmislih, ki vas obkrožajo. Gnev je razumljiv, seveda. Kako pogosto se vam to dogaja?
Se zgodi. (Smeh.) Vendar pa sem bil v oddaji, ki ste jo omenili, miren. Ko sem začel javno nastopati, sem marsikdaj res deloval precej gverilski in sem se pogosteje podobno počutil. Se pa človek s kilometrino javnega nastopanja utrdi, pridobi potrebne veščine. Več javnih pogovorov pomeni tudi predvidevanje ponavljanja preveč podobnih vprašanj in lažje predvidevanje odgovorov sogovornikov.
Tisto, kar je bilo včasih pri meni videti kot srd nad krivicami, nepoštenostjo, pritlehnostjo, nesramnostjo, pokvarjenostjo – in tega sem veliko srečal, največ v institucijah izobraževanja in oblasti – je danes zamenjal ponotranjen, latenten, tudi opredmeten občutek razočaranja in žalosti.
Mislim, da človek ne potrebuje več kot štiri desetletja, da ozavesti svet, pridobi sposobnost umeščanja sebe v okolje. To mi je verjetno uspelo že pred leti. Sem pa potreboval, to je že res, več časa, da sem ob tej umestitvi dosegel tudi ravnovesje.
Mnogi v obupu nad krivicami vzkliknejo, da nimamo več pravne države. Kar ne drži, ta vendarle obstaja. Le deluje ne. Kaj se dogaja? Česa se moramo zavedati?
Do prava imam vsaj deloma drugačen odnos od številnih poklicnih kolegov. Pa tudi opazno drugačnega od tistega, ki so mi ga prikazali med mojim institucionalnim študijem. Pravo razumem kot družbeni mehanizem, ki je namenjen temu, da ljudem olajša življenje, jim zagotovi najpomembnejše, tj. zaščito njihovega dostojanstva kot oseb. Pravo naj bo mehanizem zaščite človečnosti, tistega, kar danes razumemo pod pojmoma pravice in svoboščine. To je pogoj, da bi se ljudje samouresničevali kot duhovna, razmišljajoča, ne nazadnje inteligentna bitja. Pravo pa danes žal ljudem ne daje dovolj opore za takšno samouresničevanje. Izrodilo se je v svoje nasprotje. Postalo je orodje lajšanja življenja ozkim skupinam družbeno privilegiranih in vplivnih, tistih na oblasti in z neposrednim vplivom na sistem. In na račun onih drugih, odvisnih in deprivilegiranih. Oblast s pomočjo prava prepogosto žali in ponižuje svoje lastne državljane.
Izobražen človek, celo pravnik – kaj šele preprost človek! – se danes težko znajde v poplavi predpisov, ki urejajo vsako najmanjšo podrobnost družbenega življenja. Marsikdaj povsem odvečno ali celo nazadnjaško, posebej pa votlo tehnokratsko. Pogosto ljudje niti ne vedo za vse predpise, ki od njih kaj zahtevajo. Če že ugotovijo, kateri ti predpisi so, jih izjemno težko razumejo. Vse prevečkrat se zdi, da jih tudi pravniki ne. Kar pomeni, da so ti predpisi že v svoji osnovi ustavno sporni, če že niso pravno povsem nesprejemljivi.
V zadnjem času prejmemo na uredništvo veliko zgodb, ki svoj epilog hudih čustvenih stisk iščejo na sodišču. Če v proces vstopajo z upanjem, da bo država znala presoditi, kaj je prav in kaj narobe, vendarle je na delu stroka, domov večinoma odidejo s sklonjeno glavo in skupnim imenovalcem: »Samo na sodišče ne! Tam se šele začne tvoj konec.« Zakaj so se ljudje začeli bati sodišča? Zakaj so izgubili zaupanje?
Dober poznavalec bi moral biti sposoben na vaše vprašanje odgovoriti kratko in jedrnato, a se bojim, da mi ne bo uspelo. Imam pa nekaj tez: v sistemu, kjer so glavni problem sodni zaostanki, človek težko zaupa pravosodju kot glasniku pravice in poštenja. Če so ti sodni zaostanki predvsem rezultat enormnih količin enostavnih vprašanj, ki bi jih lahko rešili v nekaj minutah, pa jih sodišča v nekaj letih ne, človek težko verjame temu pravosodnemu sistemu. Če se najmočnejše zgodbe z največjim družbenim pomenom, ki (to ni nepomembno) vključujejo izjemne količine finančnih sredstev in zadevajo družbeno najvplivnejše, pogosto sploh ne končajo s primernim sodnim epilogom, človek težko zaupa tem pravnim procesom. Ne zaupa tudi, če je temeljna značilnost družbenega sistema legalistični zakonizem, ko se pravniki in tudi marsikateri sodniki vedejo kot nerazmišljajoči in neempatični roboti, ki samo izgovarjajo na papir zapisane paragrafe. Če je temeljna značilnost pravnega sistema torej t. i. goli formalizem, premetavanje črk v zakonih, ne pa iskanje smisla in vsebine, in če je bistvo pravnih praks v sklicevanju na paragrafe, ne pa v uresničevanju pravičnosti … No, potem se človek začne bati.
Če živimo v državi, ki je sposobna v tridesetih dneh izdelati takšno skrpucalo, kot je bil zakon o davku na nepremičnine, hkrati pa ji desetletja ne uspe sprejeti zakonodaje, ki bi onemogočala privatno zaslužkarstvo in korupcijo vodstvenih kadrov v državnih podjetjih, zaupanje izgine. Če ji ne uspe sprejeti zakona, ki bi omogočal, da bi se postopki zoper delodajalce, ki ne izplačujejo plač in socialnih prejemkov, končali v nekaj dneh, ne letih … Potem ni čudno, če pravo postane še objekt strahu. Če živimo v državi, ki ni sposobna sprejeti zakonodaje, po kateri bi se dobički podjetij v državni ali paradržavni lasti nalagali v sklad, ki bi bil namenjen izplačevanju plač in prejemkov delavcem v primeru likvidacij in stečaja podjetij, ali če država leta in leta ne sprejme predpisov, ki so nujno potrebni za eksistenco ljudi, sposobna pa je v nekaj urah sprejeti obsežno zakonodajo, ki je namenjena zapolnjevanju lukenj v državnem proračunu … Kako naj človek veruje v takšno državo in njen pravni red? Preveč je dokazov, ki kažejo na to, da so državni uradniki tu in tam grobo zlorabili svojo pristojnost in pisano pravo, pa za to nikdar niso odgovarjali. Takemu pravnemu redu celo pravnik težko verjame.
Kako ste spremljali posnetke menda hudo onemoglega nekdaj prvega moža SCT Ivana Zidarja, ki mu zaradi uradno šibkega zdravja, ki so ga potrdili izvedenci, ne bodo več sodili?
Primer, ki ste ga omenili, želim opazovati skozi optiko, o kateri se javno ne govori, sem jo pa nekoč nekoliko že načel. Zanimivo je, kako se pravni sistem občasno poskuša soočiti z velikimi zgodbami, ki vključujejo prepoznavne in finančno vplivne ljudi v družbi. Na eni strani je problem (ki je hkrati domneva), da se največje zgodbe prepogosto ne končajo z ustreznim sodnim epilogom. A tukaj je še ena, nič manj pomembna zagata. Kaže na to, kako se takšne zgodbe včasih sploh začnejo. Recimo tako, da policija privede prepoznavnega posameznika na sodišče, o privedbi pa so obveščeni mediji in že čakajo s kamerami in fotoaparati. Posameznika, vklenjenega v lisice, odpeljejo v spremstvu v sodno dvorano. Že sam dogodek, ki je medijsko evidentiran, zadostuje, da se temu človeku v javnosti nadene pečat hudega kriminalca. Da bi tak vtis v javnosti obstal in bi bila oseba že vnaprej obsojena pred sodiščem javnega mnenja, dejansko ni treba ne začeti, kaj šele končati sodnega postopka.
V nekaterih slovenskih zgodbah zaznavam, da se je verjetno zgodilo prav to. Ko se pravnikom zazdi, da nekomu ne bodo mogli dokazati krivde ali pa mu je morda niti ne želijo dokazati, bi se lahko odločili za takšno drugo, »kompromisno rešitev« – človeka obsoditi pred javnostjo. Tako, s takšno pravno politiko, se pred javnostjo lahko obsodi vsakogar, in vas in mene, čez noč. Takšno medijsko izpostavljanje namreč takoj namigne na perverznost človeka, kriminalno naravnanost, neetičnost, lažnivost ali na splošno – pokvarjenost. Ko pa se v družbi začne dogajati to, se začne razkroj prava.
Pogovarjala se je Nika Vistoropski.
Več lahko preberete v Oni.
