Bilo je pred petindvajsetimi leti v dneh sesuvanja komunizma na Slovenskem. S prijateljem sva se vračala z avtobusom z Gorenjskega, verjetno s kakšne gorske ture, ko mi je na višini Brezij rekel nekako tako:
»Ali se ti ne zdi, da so se danes krščanstvu na široko odprla vrata? To še najbolj onim preredkim komunistom, ki so v komunistični ideal resnično verjeli in zanj živeli? V bistvu je šlo za ljudi, rojene za Absolutno, pa jih je zavedel Marx. Zdaj ko se je ta velikanski mit zrušil, bi morali v svoji tragični praznini zahrepeneti po pristnem Absolutnem. Ne govorim pa o vseh tistih, ki so šli v partijo iz oportunizma, in teh je bilo velikanska večina. Morda bi bilo tem ljudem laže vrniti se k veri, ki so jo prodali za kruh ali še raje za kariero. Kaj misliš ti?«
»Tudi sam sem tvojega mnenja, da ima danes Kristus največje možnosti, posebno ker je v miselnem svetu zavladal nihilizem. Ti misliš, da bi se ob zrušitvi nekega mita morala vrniti v človeško zavest resnica. Toda vprašal te bom, kdaj se je človek kaj naučil iz zgodovine? Vse to bo šlo mimo in moderni Slovenec se ne bo vrnil k Bogu, ampak kakor drugi Evropejci danes k božjim nadomestkom, k avtu, turizmu, športu itd.«
»V mislih sem imel predvsem intelektualce,« je dodal prijatelj, »ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo.«
»Imamo na tisoče diplomirancev, a strašno malo resničnih intelektualcev,« je bilo moje mnenje.
»Ne vem, če bo tudi med njimi kaj spreobrnjenj.«
Minila so leta po tistem pomenku. Spreobrnjenj je bilo med izobraženci komaj kaj. Mogoče bi mi kakšen spovednik to oporekal. Toda sam moram soditi samo po tem, kar vidim, slišim in berem.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
