Realnost je taka: da je jamstvo zgolj dobro kapitaliziran bančni sistem z ustrezno kakovostnim premoženjem, definiciji česar pač slovenski sistem v tem trenutku ne ustreza, razen morda ob zaužitju opija.
Odločitev, da gresta Factor banka in Probanka v nadzorovano likvidacijo in da država brez pomisleka za njeno nemoteno izpeljavo izda za 1,03 milijarde državnih poroštev, razkriva, kako je država postala nemočna talka sistema, ki so ga leta gradile politično-ekonomske tranzicijske elite in je postal (pre)velika težava ter ušel izpod nadzora. Nekaj smešno-žalostnih vsebinskih sklepov, ki jih lahko naredimo iz trenutno znanih dejstev.
Probanka in Factor banka sta v bistvu državni banki:
Sta Probanka in Factor banka zares tajkunski banki? Država, občine in družbe v večinski državni lasti imajo v obeh bankah 640 milijonov evrov sredstev, so včeraj razkrile Finance. Hkrati je država porok za dodatnih sto milijonov »težke« obveznice Factor banke, torej je bila skupna izpostavljenost vsaj 740 milijonov evrov, še preden se je zgodba s prisilno likvidacijo začela. Če od celotnih obveznosti, zmanjšanih za podrejeni dolg obeh bank, odštejemo zajamčene vloge prebivalstva in financiranje evrosistema, ki je popolnoma zavarovano z najkakovostnejšim premoženjem, ki ga premoreta banki ob polletju, in to vzamemo kot približek terjatev navadnih upnikov, ki ni varovan z jamstveno shemo, lahko govorimo o znesku okrog 1,1 milijarde za obe banki. To pomeni, da celotna izpostavljenost širše države in družb v njeni lasti pomeni kar dobri dve tretjini nezaščitenih navadnih upnikov. Nič čudnega, da se torej država vede kot obvladujoči subjekt in obljublja, da bo počistila za grehi, ki so jih ustvarili »kvazilastniki«, torej dejanski delničarji zgolj navidezno zasebnih bank. Pravzaprav je večina javnosti – vključno z mano – naivno spregledala pretkani načrt največjega tajkunskega sistema v našem podalpskem raju, in sicer skupine Republike Slovenije, da prikrito nadzoruje vsak delček gospodarskega sistema.
Odločno ukrepanje zgolj neizogibno naključje:
Tudi sam priznam, da sem bil preslepljen in pod vtisom, da se z ukrepom Banke Slovenije o prisilni likvidaciji bank napoveduje obdobje odločnega in brezkompromisnega ukrepanja osrednje banke. Edino, kar mi ni šlo v glavo, je bilo, zakaj hiteti s tem pri dveh majhnih bankah, če pa so kapitalske luknje v treh sistemskih bankah razlog za načeto zaupanje javnosti. Zdaj sem ugotovil, da je to mit, saj smo lahko iz izjav pristojnih na Banki Slovenije izvedeli, da sta bili obe banki poleg očitne kapitalske podhranjenosti v tako hudi likvidnostni stiski, da ju je do stečaja ločilo zgolj nekaj dni. Torej ni šlo za nov pristop, ampak neizogibno dejanje, ker je položaj postal nevzdržen. S prisilno likvidacijo je Banka Slovenije zgolj kupila čas, medtem ko je država s poroštvi nekako legitimirala svoj predhodno opisani status subjekta ultimativne kontrole in se celo zavezala, da bo servisirala tudi prihodnje obresti. Zanimivo bo videti, kakšni bodo zaključki otvoritvene bilance po končanem uvodnem delu, vendar bi bilo zelo nenavadno, da ne bi odgovorni kmalu sklepali, da je nastopil stečajni pogoj, torej da premoženje bank ne zadostuje za poplačilo obveznosti, če je pa Banka Slovenije to že praktično ugotovila, ampak pustimo se presenetiti. Bolj klavrn sklep je, da (še) ne gre za neko spremembo v usmeritvi Banke Slovenije, ampak zgolj kočljivo situacijo, ki je nastala sama od sebe, potrebna zaradi stiske bank.
Več: Finance
