Pred 40. leti, točno 2. februarja 1971, je bila v iranskem mestu Ramsar sklenjena Ramsarska konvencija o varovanju mokrišč. Ob obletnici so na novinarski konferenci o mokriščih govorili predstavniki Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Zavoda za gozdove Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstva za okolje in prostor. Ker je letos tudi Mednarodno leto gozdov, so mokrišča povezali v skupno temo Mokrišča – gozdovi – voda.
Mokrišča so vsa zemljišča, ki so trajno ali začasno zalita s sladko ali slano vodo: mlake, nizka in visoka barja, poplavni gozdovi, presihajoča jezera, zalite jame, kali.
Trije nosilni stebri varovanja
Ramsarsko konvecijo sestavljajo trije glavni stebri: 1. Mednarodni pomen mokrišč, 2. Preudarna trajnostna raba, 3. Menarodno sodelovanje. V svetovnem merilu v okviru Ramsarske konvencije, ki jo je podpisalo 160 držav, je danes 1911 priznanih mokrišč s skupno površino blizu 187 milijonov hektarjev. Od tega je približno polovica gozdnatih mokrišč. Bolj znana mokrišča v Sloveniji so na primer Škocjanski zatok (slano mokrišče), Cerkniško jezero (presihajoče), visoko barje na Pokljuki, Lovrenška jezera na Pohorju, Zelenci ob izviru Save Dolinke, Krakovski gozd na Dolenjskem, Črni log v Prekmurju, mrtvice Mure.
Mokrišča žal izgubljamo
Ramsarska konvencija poudarja odvisnost človeka od narave. Mokrišča so zibelka biotske pestrosti, ki je pogoj za življenje. Žal jih tako v svetovnem merilu kot tudi v Sloveniji nenehno izgubljamo. Od leta 1973 do leta 1991 je bilo na svetu izsušenih 70 000 hektarov mokrišč. V nenehnem prizadevanju za »razvoj in blaginjo« jih lokalne skupnosti, gradbeniki, kmetijci in marsikdaj tudi vodarji imajo za »nekoristen svet«, ki ga je treba meliorirati, to je izsušiti, prekopati s kanali, obzidati. Marsikdaj pa so tudi divja odlagališča odpadkov. Z vsem tem škodljivim ravnanjem jih izgubljamo, s tem pa za vedno izgubljamo tudi neprecenljivo dragocenost življenja od najmanjših do večjih rastlinskih in živalskih organizmov. Tudi v Sloveniji smo na primer skoraj zasuli Škocjanski zatok in v veliki meri »uspešno« osušili Ljubljansko barje. K sreči je to zdaj krajinski park in tako deležno večje ustrezne pozornosti ter varovanja.
Projekt Wetman
Za učinkovitejše ohranjanje mokrišč v Sloveniji se je Zavod Republike Slovenije s partnerji vključil v Wetman projekt Evropske unije. Projekt se je začel ravno na 40. obletnico Ramsarske konvencije, 2. februarja 2011 in bo trajal 4 leta. Z njim sebodo posvetili šestim izbranim slovenskim mkriščem: Pohorska barja, Zelenci, Mura-Petišovci, Planik, Vrhe in Gornji kal. Med drugim jih bodo opremili tudi s potmi za obisk in rekreacijo.
Foto: Tone Lesnik
