Kje so že časi, ko smo sanjarili, da je Slovenija osrčje Evrope, popek svetá, da postajamo druga Švica! Vse se je sesulo v prah; postali smo balkanska gubernija brez identitete in ponosa. Zadnjik svetá! Kdo je kriv? Najprej volivci, ki naj bi imeli vedno prav. Nato pa vladajoči, ki bi bili radi v svojem neizmernem napuhu, požrešnosti in lenobi elita. Žal so dorasli le igram v peskovniku, nikakor pa ne nalogam, ki naj bi jih nesebično opravljali v korist države in vseh njenih državljanov. Izmojstreni so v ustvarjanju novih in novih razprtij med državljani ter postavljanju zavržne ideologije pred državotvorna dejanja. Silna je njihova skrb za živali, od medvedov do kur, hkrati pa ponižujejo in prezirajo ostarele Slovence ter jim načrtujejo bližnjice v smrt.
Zasluge predsednice republike za drsenje v zadnjik svetá
Težko je slediti vsem zdrsom ter nedržavotvornim ravnanjem in opustitvam Nataše Pirc Musar. Ni se še polegel prah zaradi izganjanja porednih poslancev iz dvorane evropskega parlamenta, ki se niso strinjali z njenim poenostavljenim videnjem krvave vojne v Palestini, in že jim je po družbenih omrežjih v Strasbourg poslala ukor zaradi izglasovanje resolucije o slovenskem (post)komunizmu. Obtožuje jih, da so se dali izigrati slovenskim revizionistom zgodovine, ki zanikajo NOB kot temelj države. V ideološki zaslepljenosti je pomešala hruške in jabolka: NOB in komunistične zločine. Predmet resolucije namreč ni osvobodilni boj ampak komunistična revolucija. Ne zaveda se, da ima vsaj objektivne če že ne subjektivnih zaslug, da so v evropskem parlamentu izglasovali zanjo in njen politični tabor silno nedopadljivo resolucijo. Ob ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je molčala, molčati bi morala tudi ob izglasovani resoluciji.
Predsednica je komaj utegnila ošteti evropske parlamentarce in ozmerjati Slovence, ki so zaslužni za evropsko resolucijo o slovenskem komunizmu, ker se ji je mudilo na tridnevno žalovanje v Srebrenico. Noče ali pa ne sme razumeti, da ji Evropa nalaga pokopavati mrtve rojake doma in ne tujcev v Bosni. V Rogu se je izmaknila srečanju z žalujočimi svojci pobitih, v Srebrenici se je pred kamerami objemala s tamkajšnjimi vdovami. Ženska z dvema odvratnima obrazoma!
Francesca Albanese nas potiska v zadnjik svetá
Češnja na torti vseh samouničevalnih ravnanj slovenskih politikov ob vojni v Sveti deželi je bil sprejem Francesce Albanesse, malo da ne z vojaškimi častmi. Menda so jo povabili slovenski nevladniki in ji »zrihtali« javne nastope kjer in kolikor jih je hotela imeti. Med drugim je s propagando in hujskaštvom onečastila Kozinovo dvorano Slovenske filharmonije. Sprejema pri predsednici republike in predsedniku vlade sta bila za svetovno znano in priznano lažnivko kar samoumevna. Pristranska levičarska simpatizerka Hamasa in posebna poročevalka v OZN za zasedena palestinske ozemlja, zoper katero so ZDA uvedle sankcije, je solila pamet vrhu slovenske države in hujskala proti Izraelu. Vsepovsod po demokratičnem svetu je uradno ali neuradno persona non grata – pri nas pa tako rekoč k nogi kliče predsednico in predsednika. Menda sta ji oba slovenska lakaja prikimavala in obljubila nadaljnjo pomoč Hamasu in gonjo zoper Izrael. Pripravimo se na račun, ki ga bo izstavil Izrael državi Sloveniji in ne zgolj levičarskim skrajnežem, ki so nam ugrabili državo. V hlače se je podelal novi stari rektor ljubljanske univerze dr. Gregor Majdič. Na kritike in obtožbe Albanessejeve, češ da univerza sodeluje z izraelskimi znanstveniki, so z univerze odgovorili na način, ki pritiče lažnivemu otroku. Sramota!
Uvoženi klovn pri županu Jankoviču
Osmega julija, na dan sprejetja Resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, je ljubljanski župan sprejel ameriškega vplivneža, mulca pri dvajsetih z vzdevkom IShowSpeed. Pred magistratom se je drenjala množica mladih, ki so prišli v živo občudovat to afro-ameriško čudo. Le kaj jim je imel povedati ta vplivnež in na koga ter kako je vplival? Ne samo mularija ampak tudi ostareli Janković je bil skoraj v transu. Ubogi mestni svetnik Aleš Princ vsak mesec pred magistratom zbere okrog dvesto protestnikov. Pa ne zaradi afnarije ampak zaradi ogrožanja pitne vode s strani župana. Med protestniki je zelo težko najti mlad obraz. Naša mladina se sploh ne zaveda, da bo deležna katastrofalnih posledic koruptivne gradnje kanala C0, s katero bo Ljubljana imela prej ko slej zastrupljeno vodo. Žal jih to ne zanima, zabava se in daje se vplivati eksotičnim vplivnežem ter domačim levičarskim »inštitutom«.
Kadar Župan Janković poroma v Beograd, se tam sreča s povsem drugačnim, za Slovenijo usodnim vplivnežem, srbskim predsednikom in voždom srbskega sveta Aleksandrom Vučićem. Balkanski kapital in kultura z naglimi koraki osvajata Ljubljano. Statistični urad je sporočil, da Ljubljana šteje 300.354 prebivalcev. Nekateri mediji so pograbil številko kot zgodbo o uspehu, dejansko pa je alarmantna, zelo zaskrbljujoča. Čudna računica: porazno število rojstev, umiranje staroselcev, izseljevanje mladih v tujino in slovenskih družin v okoliške občine, nenadzorovano ali celo spodbujano priseljevanje predvsem z Balkana. Ko je bila pred približno tridesetimi leti dograjena obvoznica, je bilo le okoli 270.000 prebivalcev in neprimerno manj osebnih vozil. Kako bo skromna cestna infrastruktura s predpotopnim LPP požirala prometne tokove ob nadaljnji pospešeni gradnji stanovanjskih stolpnic, če že danes tega ne zmore. Župan in mestni urbanisti naj bi delo najprej zastavili pri urejanju mestnega prometa in ne pri iskanju dobičkonosnih zemljišč.
Osmi julij je bil res z dogajanjem nabit dan. Trije Romi so pretepli in hudo poškodovali 72-letnega kmeta, ljubljanskega občana na njegovi njivi. Župan je šele čez en teden na rednem srečanju z novinarji (izbranimi družbenopolitičnimi delavci) hlinil sočutje do pretepenega in izrazil pričakovanje, da bo policija našla in tožilstvo preganjalo storilce. Saj ni res pa je: taisti župan se obrača na taisto policijo, ki je na njegovo komando pretepala kmeta in ga tako poškodovala, da je iskal nujno zdravniško pomoč. Uboga kmeta, sovaščana v Klečah. Prvi je decembra 2022 branil svoje zemljišče pred Jankovićevo nezakonito gradnjo kanala C0, drugi se ni lepo obnašal do priseljencev, ki jih je oblast »začasno« naselila v Roje leta 2006 in imajo od tedaj tam že trideset let samopostrežne njive, vrtove in kurnike.
Vidno in nevidno delo čebinske princese
Referendumom proti izrednim pokojninam kulturnikov je bila zgolj ena od bitk v totalni vojni oziroma revoluciji, ki jo bije ministrica Asta Vrečko, navdihnjena s čebinskim izročilom. Pravkar je skozi zakonodajni postopek spravila privilegije samozaposlenih v kulturi. Če se da prav razumeti, bo po novem odpravljeno tako imenovano prekarno delo v kulturi. Zaenkrat nikogar ne skrbi neenakost pred zakonom, saj (vidno) prekarno delo še naprej ostaja v gospodarskih dejavnostih.
Navadni smrtnik si težko predstavlja nevidno delo. Prav to besedno zvezo so si izmislili na Ministrstvu za kulturo. Spet je je neenakost pred zakonom, kajti tudi znanstveniki in izumitelji »tuhtajo« in marsikdaj nimajo česa pokazati. V Ljubljani se je pojavil celo fenomen vidnega nevidnega dela. Dobro leto je že, kar so igralsko družino Drame iz središča mesta vrgli na cesto oziroma poslali v Titove zavode Litostroj. Igralci in tehnično osebje so zelo nezadovoljni z novo lokacijo. Ravnateljica, ki je pri selitvi gledališča z ministrico sodelovala z roko v roki in usmerjala velik denarni tok, je pod pritiski zaposlenih odstopila. Menda je eden od vzrokov za nezadovoljstvo tudi bedna gostinska dejavnost v bližnji okolici preseljene Drame. In kakšno zvezo imata Drama in nevidno delo? Ministrica že eno leto obnavlja gledališko hišo z nevidnim delom. »Tuhta«, kako pridobiti neobhodno potrebne papirje za obnovo. Edino vidno delo je ducat novih parkirišč na dvorišču pred zaplankano zgradbo.
Revolucionarna vnema pri ministrici za kulturo je prav neverjetna. Ni področja, kjer stvari ne bi postavila na glavo, bolje rečeno na skrajno levo in ob tem z lopato metala denar. Demokratično, se ve, z novimi »strokovnimi« komisijami ter direktorji sektorjev in kulturnih ustanov. Brez kančka sramu je ukinila muzej osamosvojitve in spominski dan ter selila njen idol, maršala in zločinca Tita. Predlog agitprop medijskega zakona je začasno pospravila v predal, na mizi pa ima novi zakon o kulturni dediščini, čigar predlog so neodvisni izvedenci spoznali za skrpucalo. Impotentno ustavno sodišče že več kot dve leti odlaša z razsodbo o zakonu o RTV Slovenija. Pod sramotnim in nezakonitim pritiskom evropske komisarke Vere Jourove je odpravilo začasno zadržanje izvajanja dela novele tega zakona, zaradi česar nekompetentni družbeno politični delavci že dve leti lomastijo po nacionalni ustanovi. Na vidiku je nova novela Zakona o RTV, s katero bi Vrečkova iz zavoda zbrcala Simfonični orkester RTV. Bati se je, da bo tej noveli sledila še ena, s katero bo ministrica v javni zavod inkorporirala Partizanski (nekdaj invalidski ) pevski zbor in Kombinatke, da bo zadoščeno pravilu o ženskih kvotah.
Smrdi, smrdi, kako smrdi
Končajmo s starim komercialnim oglasom, ki je še kako aktualen. V Sloveniji smrdi po komunistični ideologiji, smrdi po korupciji, smrdi po nepotizmu. V članku ni dovolj prostora, da bi se ukvarjali še z vrsto drugih naturščikov, ki se igrajo politiko na državni in mednarodni ravni in imajo velike zasluge, da smo se znašli v zadnjiku svetá. Vsekakor sta to dvojca s krmarjem, ki zgolj z levima vesloma veslata po usmrajenem bajerju: Robert in Tina, Bor in Urška. Ne pozabimo na nomadko, iransko konzulko Tanjo Fajon.
Seveda so Slovenijo zavozili vladajoči levaki. A ni mogoče spregledati dejstva, da jih je slovensko ljudstvo večinsko volilo od leta 2008 dalje nepretrgano, pa tudi pred tem. Torej si je ljudstvo samo sebi izvolilo svojo pozicijo v “zadnjiku” sveta. Ker so bile vse leve vlade slabe, vključno one s toliko opevanim Drnovškom, zadnje pa so čedalje slabše, to ravno ni lepa izkaznica za slovensko ljudstvo, da ne zmore presoditi niti tega, katera vlada je dobra, katera pa slaba.
Kar trikrat je bil za predsednika izvoljen Kučan, verjetno bi bil še trikrat, če bi smel še kandidirati. Sedaj pa mi navedite tisti narod, ki za svojega predsednika voli človeka, ki nasprotuje samostojnosti države, ki ji predseduje. Kaj takega ni možno niti pri afriških zamorcih. Postavlja se resno vprašanje, si Slovenci sploh zaslužimo lastno državo, ali bi bilo pravilneje, da bi bili tuja gubernija, recimo ruska ali srbska?
Ker pa so naše leve vlade poleg tega, da so nesposobne in korumpirane, povrhu še socialistične, je celo v teoriji nemogoče, da bi Slovenija postala uspešna država. Torej smo tam, kjer moramo biti – v zadnjiku sveta. In lahko samo čakamo, kdaj in kako si nas bodo sosedje razdelili med seboj. Najverjetneje kar po že preskušenih Hitlerjevih mejah.