Zgodovina je učiteljica življenja

Zgodovina je še vedno učiteljica življenja. Pogosto tudi zelo boleča, če lekcije nismo ustrezno uspeli dojeti. Kdor se namreč ni sposoben učiti na tujih, še bolj na svojih napakah, temu ni moč pomagati, Če pa teh napak in tudi dobrih primerov iz zgodovine ne moreš poznati, ker so dogodki v preteklosti lažnivo prikazani, pa te možnosti sploh nimaš.

Nekaj o Lenartu Hodiškemu (Leonhard vom Keutschach)

Lenart Hodiški; se je rodil verjetno v Vetrinju na Koroškem na graščinskem sodišču okoli 1442 Otu Hodiškemu (Otton von Keutschach) in Gertrudi von Möderndorf (umrl 8. junij 1519 v Solnogradu – Salzburgu). Sedež rodbine je bil na severnem obrežju Hodiškega jezera na današnjem južnem Koroškem. Po zadnjem avstro-ogrskem popisu prebivalstva iz leta 1910 je okoli 93 % prebivalcev takratne občine Hodiše navedlo slovenščino kot svoj vsakdanji pogovorni jezik. Enako je bilo seveda tudi v Vetrinju, ki je samo korak od Hodiš. Močno dvomim, da 450 let prej, ko je Lenart preživljal otroška in mladostniška leta na tem območju ni bilo še več slovensko govorečih prebivalcev. Ali je naokoli razglašal, da je zaveden Slovenec ali tega ni počel, to bo težko dognati. Da pa se je počutil kot Korošec (Slovenec) pa po mojem ni dvoma.

Drugi svojo zgodovino poveličujejo, mi pa sebe dajemo v nič

Na to me opomnil zadnji intervju dr. Metoda Brleca v oddaji Besede z dr.dr. Igorjem Grdino (15.3.2025), ob izdaji njegove monografije Prešeren, politika in poezija (2024). Opozoril je na dejstvo, da imamo Slovenci (oz. glavna smer zgodovinske »znanosti«) nenavaden odnos do narodove zgodovine. Če je pri drugih narodih izraženo poveličevanje svoje zgodovine, je pri nas značilno poniževanje lastne zgodovine in celo nepriznavanje lastne identitete pred prvimi revolucionarnimi časi (če ne bi bilo leta 1848 in tki. pomladi narodov, bi verjetno mi kot narod postali šele s Čebinami, če malce pretiravam), kot zatrjujejo »nedotakljivi doktrinarni (partijski) zgodovinarji«.

Knezoškof Lenart Hodiški

Zakaj sem se tu dotaknil Lenarta Hodiškega? Ta namreč ni kar kdorkoli. Bil je eden najpomembnejših Solnograških nadškofov. (Po wikipediji) Leta 1490 je bil povišan v prošta salzburškega kapitlja in leta 1495 izvoljen za knezoškofa in je bil knezoškof do svoje smrti leta 1519. Na začetku njegovega vladanja so bile finance nadškofije v razsulu. Nesposobni predhodniki so za seboj pustili velike dolgove. Novi in dobro načrtovani gospodarski ukrepi so pripeljali do blaginje in prvega večjega razcveta umetnosti in kulture v Solnigradu. Mesto je doživelo velik gospodarski in politični razcvet. Solnograd je postal celo ena najbogatejših kneževin Rimsko-nemškega cesarstva, bil je četrta najbogatejša dežela v cesarstvu za habsburškimi dednimi deželami, vojvodino Bavarsko in volilno deželo Köln.

Ker je bil cesar Maksimilijan I. Habsburški nenehno zadolžen, je Lenart postal posebno vpliven finančnik, dobil je vedno znova nove cesarske koncesije. Noben predhodnik ni dosegel tako visoke moči kot Lenart Hodiški. S premeteno politiko mu je uspelo odkupiti zastavljena posestva.

Njegove najpomembnejše reforme so bile zemljiško upravljanje, uporaba zakupnine, pridelava soli, rudarstvo in trgovina na dolge razdalje. Pod njegovim vodstvom se je pospešilo pridobivanje srebra in zlata v Raurisu in v dolini Gastein. To mu je skupaj s povečanjem izvoza soli ter racionalno in pametno reorganizacijo dežele omogočilo velike dobičke. Lenart Hodiški je naredil tudi obsežne spremembe pri denarni politiki in kovnici. Tako je postal utemeljitelj sodobnega salzburškega kovanja denarja. Salzburški Rübenthaler je danes numizmatična redkost, ki je iskana po vsem svetu.

Pod njegovo vladavino so okoli leta 1500 razširili trdnjavo Gornji Solnograd (Hohensalzburg). Dal je opremiti in okrasiti niz prostorov: veže, salone, kabinete in spalnice, kar je primer enih najbolj dovršenih posvetnih prostorov v Severnih Alpah tega obdobja. Med drugim so obnovili tudi stolpe Reck, Hasen in Geyerturm ter cerkev sv. Jurija, vrata Ross in Schleuderpforte. Leta 1502 je dal zgraditi velike orgle Salzburger Stier. Namenjene so bile vgradnji v trdnjavo za izvajanje glasbe, ki je bila slišna daleč naokoli tako za vojaške kot civilne namene. Prebivalstvu je na primer naznanjajo začetek in konec delovnega dne. Za te orgle, obnovljene leta 1753, sta Johann Ernst Eberlin in Leopold Mozart pripravila 12 manjših skladb (po eno za vsak mesec) itn (več o njem si lahko vsakdo poišče na spletu).

Nekaj o solnograških škofijah

V redu. Bil je pač knezoškof. In to v tujem mestu. Pa je to bilo tedaj tuje mesto za Slovence ? Tukaj je namreč potrebno še kaj dodati. Nadškofija Solnograd (Salzburg) je bila tudi ustanoviteljica štirih škofij: Kimske ((1216 – 1808), Krške (ustanovljena leta 1072), Lavantinske (ustanovljena 1228) in Sekavske (ustanovljena leta 1218). Slednje tri so danes poznane kot Celovška, Mariborska (danes nadškofija) in Graška. Torej so vse tri nastale na slovenskem ozemlju. In bile so v času Lenarta Hodiškega podrejene v veliki meri poleg cesarju Maximilijanu (zadnji srednjeveški in prvi novodobni cesar), takrat zelo mogočnemu knezoškofu iz Solnograda. A nas zgodovinarji kaj učijo o tem ? A o tem kaj zvemo, ko se ogledujemo Solnograd (Salzburg )? Mimogrede. Dežele Koroška, Kranjska, Štajerska in še Goriška (kasneje Primorska Avstrija) so bile temelj Notranje Avstrije (izraz, ki se je od konca 14. do začetka 17. stoletja uporabljal za habsburške dedne dežele južno od prelaza Semmering), za katere vladarja je turški sultan rekel, da je Vendski (slovenski) kralj.

Pomembnih Slovencev je bilo veliko

In tega je seveda ogromno. Ženin nečak je doktoriral iz fizike in ga ni nihče podučil, da je bil svetovno znani fizik, po katerem se imenuje inštitut, v katerem je bil zaposlen, Slovenec. In to zelo zaveden Slovenec, ki je v mladosti pesnil s Slomškom in Janežičem, ki sta bila soustanovitelja prve še vedno delujoče slovenske založbe (Mohorjeva). Verjetno tudi 95% Slovencev nima pojma, da je bil človek, po katerem se imenuje ena imenitnejših ulic v centru Ljubljane, eden največjih slavistov tistega časa in 10 let rektor Univerze na Dunaju. In kolikor je meni znano Fran Miklošič ni nikoli dvomil, da smo Slovenci staroselci.

In takih posameznikov, ki so se uveljavili tako doma kot v svetu je bilo med Slovenci skozi zgodovini, veliko. In niso postali to, kar so bili tako, da so prišli iz nič. Vsi so imeli bogato podlago pri svojih prednikih. Ni jih potrebno vseh poznati, zagotovo pa je pomembno dejstvo, da smo Slovenci v resnici državotvorni narod. Dežele (vojvodine), ki so sestavljale Notranjo Avstrijo so bile slovenske, z vsemi značilnostmi državotvornosti (svojo vlado, obrambo, financiranjem (Valvasor piše o tihotapcih, ki so tihotapili med deželami in to preko kot on pravi Grintavcev in Snežnikov), sodno oblastjo itn.).

Naša zgodovinska znanost ščiti »dosežke (tekovine) revolucije«

Nepriznavanje teh dejstev je laž. In naše zgodovinopisje podrejeno komunistični ideologiji laže tako za čas novejše zgodovine (še posebej za obdobje 20. stoletja), kot za starejša obdobja. Jaz ju poimenujem: Nova čebinska zaveza (prihod rešitelja – KPS) in Stara čebinska zaveza (nekulturna ministrica za kulturo je lep pokazatelj pravilnosti mojega poimenovanja), ki je napisana na način, da smo zatirani Slovenci (ki nas v resnici sploh ni bilo?) cel čas čakali, da nas KPS odreši In to pa je edina resnica, o kateri se (še danes) ne sme govoriti. V resnici nas je »odrešila« skorajda vse skozi stoletja izoblikovane gospodarske (podjetniške, zemljiške), intelektualne in kulturne elite.

Tudi druge družbene znanosti so nagnjene k »lažnivosti«

Pa kaj za to, bi porekli. Saj je lažniva tudi ekonomska znanost, katera pridiga o možnostih obstoja socialističnega raja s predavatelji, ki ne vedo kaj je dodana vrednost, dobiček, medvalutna tveganja ipd., pravna znanost, ki preko najvišjih sodnih vej oblasti po bizantinsko kreativno razlaga pravo na način, da je naš najslabši vedno boljši kot njihov najboljši, raziskujejo o odgovornosti tam, kjer je vsakemu polpismenemu jasno, da pri tem ne more biti dileme ipd., organizacijske znanosti, ki so sicer preko posameznikov uspela dognati, da se je v svetu marsikaj spremenilo (iz statične organizacije v dinamično), nikakor pa niso tega uspeli razumeti in ustrezno prestaviti tistim, ki so tega nujno potrebni spoznati ipd., da o ostalih družboslovnih znanostih sploh ne govorimo.

Pa vendar je lažna zgodovina nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi narodu. Zgodovina je še vedno učiteljica življenja. Pogosto tudi zelo boleča, če lekcije nismo ustrezno uspeli dojeti. Kdor se namreč ni sposoben učiti na tujih, še bolj na svojih napakah, temu ni moč pomagati, Če pa teh napak in tudi dobrih primerov iz zgodovine ne moreš poznati, ker so dogodki v preteklosti lažnivo prikazani, pa te možnosti sploh nimaš. Moja generacija vsaj delno pozna tudi resnično zgodovino (čeprav zelo, zelo slabo), mlajši pa te možnosti sploh nimajo. V kurikulumu resnične na dejstvih temelječe zgodovine praktično ni.

Brez razumevanja zakaj si danes tu, ne moreš iti naprej

Moj oče mi je ob moji ideji, da bi študiral zgodovino dejal: nikar, te bodo takoj zaprli. Ja takrat bi me zaprli, danes pa ni dosti bolje. Mi je pa to dalo možnost, da sem sam precej zgodovine prebral in jo poskušal razumeti oz. kot sam pravim, »zložil pasjanso« in na impresionistični način (od daleč nekako vidiš celoto, ko prideš bliže, pa ne moreš pojasniti vseh podrobnosti) poskušal razumeti zgodovino. To ne traja samo štiri leta, kot traja študij na fakulteti, ampak »traja« že vsaj 50 let. In še kar traja. Ta trenutek imam dve debeli knjigi za predelati. Nimam se za zgodovinarja, jo pa imam rad.

V organizacijski znanosti nam je vsaj nekaterim namreč poznano, da če želimo priti iz točke A v točko B (izvajanje prenove), moramo vedeti, zakaj smo v točki A in kateri so vzroki za to, da nastaja razkorak med točko A (sedanje stanje) in točko B (želeno stanje). Šele takrat, ko zadostimo tem pogojem, lahko poiščemo pot in nato korake, kako preiti iz sedanjega stanja v želeno stanje. Upam, da je sedaj razumljivo, da je poznavanje zgodovine ključno za razumevanje tako sedanjosti kot iskanja poti, kako priti v prihodnost (želeno stanje). Če se resno spopadeš z razumevanje organizacijskih znanosti, moraš avtomatično »pasti« tudi v raziskovanje zgodovine na mnogih področjih.