Vsi skrajni »ideološki etatizmi« so za človeštvo enako nevarni

Zlo je potrebno prepoznati

Že od nekdaj se v človeški zgodovini bije boj med dobrim zlom. Najstarejši zapisi o tem so že v Epu o Gilgamešu, pa v Genezi itd. Ta boj je zelo zahteven, ker se zlo zna pogosto skriti v »lepih« in všečnih ideologijah, ki pa vse strupene za konzumiranje, tako kot je sladkor dolgoročno kljub sladkosti strup za telo. Dokler ne bomo sposobni prepoznati v vseh teh skrajnih ideologijah zlo, se nam ne piše dobro. Lahko se zgodi, da bomo pri prepoznavanju celo prepozni in bo šlo vse skupaj kot znamo v žargonu reči »k vragu«.

Zanimiva tema zadnje Nobelove nagrade za ekonomijo

Nobelovo nagrado za ekonomijo bodo letos prejeli profesorji Daron Acemoglu, Simon Johnson in James A. Robinson za svoje delo na področju analiz vpliva družbenih institucij na blaginjo držav in posledično na razlike v razvitosti med državami, je danes v Stockholmu sporočila Švedska kraljeva akademija znanosti.

Odbor, ki nagrado za ekonomijo podeljuje od leta 1968, je izbor trojice profesorjev obrazložil z navedbami, da so pojasnili, zakaj “družbe s slabo pravno državo in institucijami, ki izkoriščajo prebivalstvo, ne ustvarjajo rasti ali sprememb na bolje”. 

Prejemniki si bodo razdelili denarno nagrado v višini 1 milijon. Vir.: https://forbes.n1info.si/novice/nobelova-nagrada-ekonomistom-ki-so-analizirali-razlike-v-razvitosti-med-drzavami/.     

Za vrednotenje pojav je potrebno imeti merila po katerih pojave merimo

Pogosto je najbolj vidne povezave med različnimi družbeni pojavnimi oblikami najtežje medsebojno povezati v enotno videnje oz. najti razumljive povezave med temi družbenimi pojavi. Še posebej, če je to povezano z zasidranimi dogmami oz. stereotipi splošno sprejetimi v družbi. Taka je tudi delitev ideologij na leve in desne, še posebej takrat, ko govorimo o tki. skrajnih ideologijah. Že dolgo opozarjam, da je ta delitev napačna, počasi pa se vsaj pri nekaterih avtorjih sprejema dejstvo, da so nacionalni socialisti (ali fašisti) levičarji, tako kot so levičarji komunisti (če so ti pač levičarji) oz. kot so včasih rekli, da je obstaja odmev: isti, isti, isti…. 

No ne ravno isti, so si pa v mnogočem zelo podobni oz. enaki. Pa nista to edina dva pojava. Ko malce analiziramo, hitro lahko ugotovimo, da jih je še kar nekaj. Zato je potrebno definirati, kaj je ključna značilnost obeh tipov skrajnih oblik socializma (nacionalnega in internacionalnega) in njima podobnim skrajnim ideološkim pojavom. 

Za njiju (in tudi druge podobne družbene pojavne oblike) je značilno:

1. Izjemno močna ideologija temelječa na psevdoznanstveni teoriji, ki nima nobene podlage v resnični znanosti oz. se znanost maksimalno zlorabi ali sklicujoč se na avtentično (dobesedno) sledenje svetim knjigam, kot so npr.:

• marksistična literatura (tako klasičnega kot kulturnega marksizma)
• nacistična in fašistična mitologija (večvrednostna rasna teorija in potreba po razširitvi izvoljenega ljudstva na območja poseljena z manjvrednimi rasami) utemeljeno z  grobo oblika darvinizma (brezobzirni razvoj vrst), kjer je prostor samo za najmočnejše
• zloraba svetega pisma, korana in tudi drugih svetih knjig, ki utemeljujejo uporabo skrajne ideološke usmeritve »sledilcem« edine prave vere ipd.

1. popolni suspenz človekovih pravic, kjer se le te suspendirajo zaradi višjih ciljev (brezrazredna družba, tisočletni rajh, božje kraljestvo na tostranstvu ipd.), kar privede do:

• vedno bolj represivnega aparata, ki zlorablja pravo za dosego ciljev skrajnih ideologij (tajna policija, milice za preganjanje drugače mislečih – tu klasična policija skorajda ne obstaja, ker red na ulicah delajo »ljudski odredi« oz. paravojaške organizacije, kot »komsomolci« (običajno močno indoktrinirana mladina), SA, fašistične skvadre, čuvaji (islamske) revolucije ipd.)
• sodstvo v rokah ideologije namenjeno zaščiti »revolucije« oz. ideologije 
• množično zapiranje (koncentracijska »prevzgojna delovna« taborišča resničnih, še bolj pa navideznih (možnih) sovražnikov »ljudstva«, ki ga predstavljajo pripadniki edino dovoljene (ali pa vsaj povsem privilegirane) stranke – pogosto celo obstaja videz demokracije, kjer naj bi bila celo dovoljena opozicija, ki pa jo običajno pred volitvami povsem onemogočijo ali pa vsaj potvorijo volilne rezultate
• popolna ignoranca osnovnih civilizacijskih vrednot (»deset božjih zapovedi«), kar legitimira ubijanje nasprotnikov (pogosto množični uboji), laž je temelj medsebojnih odnosov, krajo oz. popolno nespoštovanje osebne lastnine v korist višjih ciljev ipd.

1. mobilizacija prebivalcev z močno indoktrinacijo v šolskem sistemu, medijih itd. z iskanjem notranjih in zunanjih sovražnikov:

• notranji sovražniki so vsi, ki niso pripadniki oz. sledilci ideologije (za internacionalne socialiste so to fašisti, za nacionalne socialiste komunisti in pripadniki »manj vrednih« ljudstev (ras) – rasizem, ki ni značilen samo za pripadnike bele rase), pripadniki drugih ver, kjer je religija zlorabljena za ideologijo (skrajni islamizem, nekoč tudi posamezne krščanske ločine, danes se pojavlja tudi pri drugih religijah), za socialiste obeh polov je skupen sovražnik tudi krščanstvo, še posebej katolištvo
• skupen zunanji sovražnik je za vse kapitalizem, oz. tki. imperializem, katere poosebljeno zlo so ZDA in meritokracija (ključno je, da je za vodilne položaje pomembna brezpogojna pripadnost skrajni ideologiji) – ta »skupni sovrag« vse skrajne ideologije, ki so si sicer medsebojno izjemno sovražne, pogosto pripelje v na videz povsem nemogoče paktiranje (npr. pakt Ribentrop – Molotov, pri nas komunistov s fašisti in nacisti med II. sv. vojno, danes med skrajnimi levičarji (woke ideoligija) in islamisti, Putinovo Rusijo, Iranom, Severno Korejo, Kitajsko ipd.) ipd.

1. težnja po popolnem prevzemu vseh institucij v družbi vključno s popolnim nadzorom nad gospodarstvom, kar jim s prevzemom oblasti običajno tudi uspe, pri čemer ponekod povsem prevzamejo gospodarstvo (komunizem) ali pa sicer ohranijo podjetnike, vendar jim morajo le ti biti povsem podrejeni (primer: nacisti, fašisti v Italiji, popolno obvladovanje »oligarhov« v Rusiji, na Kitajskem, zaibatsuji v predvojni Japonski, težnje Erdogana v Turčiji ipd.), kar posledično privede do:

• izjemno visoke stopnje nepotizma, klientilizma in korupcije
• samopašnosti (z ideologijo obremenjene) birokracijo, ki postane sama sebi namen in ni več v službi javnosti, temveč zaščiti privilegijev »novega razreda«, kot ga je definiral Dedijer
• padec nivoja izvajanja vseh storitev (npr. zdravstvo, šolstvo), pomanjkanje dobrin (pogosto celo lakoto) ipd., zaradi popolnega etatizma (vladavine uradnikov) zaradi negativne kadrovske selekcije, vzpona psihopatov na oblastne položaje ipd.

Za vse take »izme« nisem našel boljšega imena kot »ideološki etatizem«

Pa še bi se našlo marsikatero podobnost med vsemi temi »izmi«. Že dolgo skušam najti skupni izraz za vse te totalitarne ideološke družbene pojave. Trenutno mi je prišel na misel samo pojem »ideološki etatizem«. Za vse je namreč značilna skrajna ideologija in težnja po polnem obvladovanju celotne družbe. Pri tem je potrebno upoštevati, da svet ni črno bel, temveč pisan. Na tem mestu govorim o skrajnih ideologijah in težnji po popolnem obvladovanju družbe.

Na drugi strani je za vse te ideologije (in vzpostavljene režime) značilno sovraštvo vsega, kar je povezano s civilizacijskimi dosežki pri razvoju človeštva, še posebej krščanstva in človekovih pravice v celoti vključno s,

• spoštovanjem osebne lastnine
• tržnega gospodarstva
• vzpostavljanjem institucij za zadovoljevanje skupnih potreb kot služenje javnosti itd.

Demokracija je krhka in hitro se lahko pojavi situacija, ko je lahko uničiti

In tu pridemo skupaj z dobitniki Nobelovih nagrajencev za ekonomijo. Če v neki družbi inštitucije ne delujejo tako, kot se od njih pričakuje s strani prebivalcev, nastane velika nevarnost, da skrajne ideologije izkoristijo nezadovoljstvo in to z obljubami o izgradnji novega družbenega reda, ki bo institucije spremenil tako, da bodo delovale v zadovoljstvo ljudstva. Sprožilci za situacijo, ki je ugodna za skrajne ideologije za prevzem oblasti, so lahko različni. Naštejmo jih nekaj iz splošno znane zgodovine:

• klimatske spremembe (dolgotrajno slabe letine), ki povzročijo pomanjkanje – to je v resnici sprožilo francosko revolucijo konec 18. st.
• vojne, ki povzročijo pomanjkanje (npr.: Rusija 1905, 1917; Bavarska 1918, Kitajska v več obdobjih ipd.)
• okupacija, ki povzroči težave pri delovanju institucij (Kraljevina Jugoslavija 1941-1945, Španija pod Napoleonovo okupacijo ipd.)
• konec kolonializma (pozor: ne zaradi kolonializma), ko inštitucije prevzamejo domorodci le te delujejo slabše, kar izkoristijo pogosto v kolonialnih centralah na šolanju »okuženi« revolucionarji (skorajda vedno intelektualci) – tudi tki. »osvobodilne vojne« izpod kolonializma so večinoma vodili ideološki skrajneži (pod patronatom tki. socialističnih držav: Jugoslavija, SZ, Kuba ipd,)
• diktature pod patronatom imperialističnih držav, ki so na ta način skušale v družbah, ki so šele skušale zagotoviti temelje demokracije in vsaj kolikor toliko znosne režime z delno delujočim pravnim sistemom, svobodo posameznika, delujočimi inštitucijami kot npr.: Iran pod Pahlaviji, Južna Afrika za časa apartheida (ne opravičujem apartheida, ampak dejstva govorijo, da je danes precej slabše za vse) ipd.
• ne pozabimo tudi zadnje napade v času kovid-19 krize in hude nerede povsod po demokracijah sveta (naš kolesariat se še zdaj hvali z revolucijo)

Bi se še kaj našlo. Noben sistem ni idealen. Churchillu se pripisuje rek, da je najslabši sistem demokracija, vendar boljšega ni. In demokracija je izjemno krhka. Pravna država in dobro delujoče inštitucije za izvajanje javne službe je najprej težko vzpostaviti, še težje pa zagotavljati stalni razvoj vladavine prava in inštitucij. Stalno jih napadajo skrajne ideologije, katere bi morali prepoznati, kot možne hude okužbe družbe. Ko prevzamejo celotno družbo, družba kot celota zboli. Tako kot bolan človek funkcionira slabše kot, ko je zdrav, tako tudi bolna družba okužena s skrajnimi ideologijami, deluje slabše. In tako kot telesno dobro stoječ zdrav človek bolje prenaša bolezni, tako se tudi družba, v kateri dobro deluje pravni sistem in inštitucije, lažje bori proti uničenju s strani skrajnih ideologij. 

Zdravje posameznika lahko primerjamo s problemi zdravja družbe kot celote

Ko smo z znanostjo bolje prepoznali delovanje človeškega telesa in bolezni, ki jih povzročajo invazivni patogeni, smo se tudi naučili najti zdravila za zdravljenje bolezni in celo cepiva za dosego večje odpornosti pred okužbami. In to moramo kar naprej razvijati, ker se tudi patogeni znajo stalno prilagajati in najti šibke točke v imunskem sistemu. S patogeni ne »ravnamo v rokavicah«. Moramo jih uničiti, če ne, oni uničijo nas. Skrajne ideologije zanesljivo uničujejo našo družbo, če prevzamejo oblast. Zakaj mi z njimi »ravnamo v rokavicah«?

Rehabilitacije po hudih boleznih so pogosto dolgotrajne. Zdravi niso vedno pripravljeni razumeti, da je potrebno marsikaj postoriti, če se želimo vsaj delno vrniti v prvotno (zdravo) stanje. Za ponovno pridobitev kondicije je potrebno vložiti mnogo truda in pogosto izvajati terapije, ki jih zdravi posamezniki ne razumejo (zdravje začneš ceniti šele ko zboliš!) Ali vas to ne spominja na ravnanje Evropske komisije na poskuse ponovne demokratizacije držav, katerih družbe se bile pohabljene s strani ideoloških skrajnežev in pri katerih se pohabljenost na področju vladavine prava in v inštitucijah še kar nadaljuje? Obtoževanje vlad na Poljskem, Madžarski, v Sloveniji, ko jo vodi »populist« Janša, me spominja na nekoč hudo bolnega človeka, kateremu zdravi niso pripravljeni pomagati. »Ostani tam v kotu in dobil boš vbogajme, če boš lepo igral na lajno, ki smo ti jo dali za preživljanje!«