Ikonografska kanonada v popoldanskem delu letošnjega absurdnega osmega februarja je opozorila na že znane stvari. Slovenija v srednje- in vzhodnoevropskem okolju zunaj večine sovjetskega prostora bode v oči po tem, da ni nacionalna politična mitologija po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi doživela skoraj nikakršnih sprememb. Medtem ko je celo v večini drugih bivših jugoslovanskih republik prišlo do postavitve povojnih svetinj v precejšen oklepaj, v ospredje pa so stopile predvojne zgodbe, se v Sloveniji to ni zgodilo. Seveda je moč sprejeti tezo, da je predvojna plast nacionalno določevalnih vsebin pri nas šibkejša kot na Poljskem, Madžarskem, v Litvi ali tudi na Hrvaškem in v Srbiji. A vseeno ni tako tanka, da bi morala biti v kulturno-zgodovinskem konsenzu sodobnih Slovenk in Slovencev zastopana tako šibko, kakor dejansko je. Pravzaprav bi zelo težko izluščili kakšno izrazito predvojno svetinjo, ki bi prešla v vsebino splošno sprejete identitete poosamosvojitvene in demokratične slovenske skupnosti. Nekoliko je v njej le osamosvojitvene plasti, pa še ta je v primerjavi z nekaj desetletij starejšimi razmeroma šibka. Celo slovenski grb po svoji ikonografiji štrli iz vrste svojih srednje- in vzhodnoevropskih »tovarišev«.
Čeprav gre pri državnih simbolih za razmeroma banalen in obroben kolešček v celotni zgodbi, dovolj zgovorno pričajo o tem, kam je nagnjena kulturno-zgodovinska samopodoba povprečne prebivalke in prebivalca Slovenije. Po tem (in k sreči predvsem po tem) je Slovenija še najbolj primerljiva z Belorusijo, kjer je izrinjanje vseh predsovjetskih vsebin iz javnega prostora še bolj groteskno. Seveda je predsovjetska zgodba tudi tam razmeroma šibka, obdobje druge svetovne vojne pa dojeto kot čas velikega trpljenja, a hkrati velikega junaštva in uspehov.
Kot naslednjo podobnost med obema, sicer med seboj oddaljenima državama, bi se dalo navesti, da je obstajalo razmeroma šibko odprto časovno okno, ko je/bi bilo mogoče konsenz premakniti bolj v smeri rešitev, sprejetih v širši srednjeevropski okolici, kjer je komunistično obdobje preprosto obveljalo kot stranpot, predvojni temelji pa kljub nekaterim strašljivim potezam avtoritarnosti, pretiranega nacionalizma ali antisemitizma za zametek demokratičnega razvoja. Če v Belorusiji v najširšem smislu to obdobje traja med letoma 1988 in 1994, ko se z Lukašenkovo zmago na volitvah radikalno zapre, jo v Sloveniji omejujeta kratko obdobje v osemdesetih letih, ko je slovensko-srbski spor v Jugoslaviji preglasil sicer vedno prevladujoči srbsko-hrvaški, in kot najkasnejši termin december 1992, ko ključne parlamentarne volitve v prvi državni zbor nakažejo konture novega in starega političnega in kulturnega konsenza. V to časovno okno, tudi edino obdobje resne distance do Jugoslavije, je bilo mogoče stlačiti državno osamosvojitev, medtem ko sta ostala že demokratizacija družbe, predvsem pa premislek o okviru slovenske države na stranskem tiru. Da ne bo pomote, dosežek niti ni tako slab, saj se je osamosvojitev po mojem mnenju zgodila na način, kakršnega si še ob plebiscitu marsikdo ni predstavljal. Je pa seveda terjala mobilizacijo vseh, ki so bili za stvar, zato je bilo potrebno marsikatero vprašanje pustiti v oklepaju. Slednjega se žal pozneje ni dalo nikoli več razpreti. In njegovo razpiranje dvajset let pozneje je precej bolj boleče in vzbuja precej večji odpor, kot bi ga, če bi do njega prišlo ob pravem času.
