Če ostaneš v Taizéju več kot tri mesece, se preseliš v naslednjo hišo, ki ji tu ne bom navedel imena, da ostane Taizéju vsaj še malo zasebnosti. Takrat se navadno tvoja odgovornost v taizéjskem prostovoljnem življenju še poveča. Sam sem v tem obdobju veliko časa preživel na okencu v La Moradi, kar pomeni, da sem bil na neke vrste informacijah. Tja so prišli ljudje, ki so kaj izgubili, jih je kaj zanimalo, ki so imeli srečanje z bratom ali imeli kakšna praktična ali druga vprašanja. Kot zanimivost naj omenim, da ima v Taizéju vsak znameniti taizéjski zvon svoje ime, kar je, kot lahko sklepam po domači župniji, praksa tudi kje drugje, najbrž pa ne vejo vsi, da ima tudi vsak veliki sesalec, s katerim se sesa moderna taizéjska cerkev, svoje ime, enemu se reče ”persévérance”, kar v slovenščini pomeni vztrajnost.
Taizéjsko leto je bilo eno najboljših v mojem življenju. Sveti Janez Pavel II. recimo tako opiše svojo taizéjsko izkušnjo, ko ga je obiskal leta 1986: “(…) Tako kot vi, romarji in prijatelji taizéjske skupnosti, tudi papež samo roma skozi Taizé. Toda v Taizé se napotimo tako, kot se napotimo k izviru vode. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom in sestram v svojih župnijah, šolah, univerzah in na vseh svojih delovnih mestih.” (povezava do tega citata in širše novice o papeževem obisku Taizéja: https://www.taize.fr/sl_article2412.html)
V Taizéju je vse zelo preprosto, od hrane do nastanitve, po francosko ”simplicité” (preprostost, tudi neprisiljenost, kar dobro povzema bistvo, bit, srčiko Taizéja). Takoj ko zagledaš vstopni šotor, te navda občutje, da si na pravem kraju, (skoraj) v nebesih na Zemlji, podobnega občutka nisem doživel nikjer drugje, pa sem bil recimo na grobu svetega patra Pija v San Giovanni Rotondu ter na grobu svetega Frančiška in svete Klare v Assisiju. Ne, v Taizéju je vse tako domače, preprosto (ne ”šparovno”, v teh dveh besedah je velika razlika, ampak to bi lahko bila tema za drug zapis), kot sem omenil, dobrodošel je prav vsak. Prav veš, da moraš biti tam, da te Jezus navdušeno pričakuje v veliki moderni cerkvi, ki sliši na ime Cerkev sprave. Pozdravijo te navdušeni mladi, ki prihajajo z vsega sveta, in pustolovščina v notranjost duše in najbolj skrite kotičke srca se lahko začne!
Taizé je znan po svojih številnih šotorih in šotoriščih. Tudi to ga navdaja s preprostostjo. Pozno jeseni, ko v Taizéju ni več toliko ljudi, se šotori podrejo in dodobra očistijo. Cele tedne smo ribali šotorsko platno. Takrat se dodobra očistijo tudi vse skodelice in žlice. Takih skodelic, kot so tam, nisem videl še nikjer. Prenekateri si kakšno odnesejo domov za spomin, samih skodelic se je prijelo celo ime”taizéjska skodelica”.
Zajtrk v Taizéju predstavljajo kos kruha, dve tablici temne čokolade, zavojček masla ter kakav ali čaj. Vsak dan enako, vendar še kako tekne po dobro prespani noči in jutranji molitvi. Tekne vsak dan, čeprav je enako.
V Taizéju sem imel najboljši spanec svojega življenja. V vsem življenju sem tam najbolje spal. Na splošno je v Taizéju vzdušje večinoma umirjeno, brez strastnih čustev, še posebej pa brez čustvenih izbruhov. Tam si, da se notranje in zunanje umiriš, odklopiš, v vasici sredi neokrnjene narave. V Taizéju vlada spokojno vzdušje.
Tako sploh ni čudno, da v Taizéju obstaja tudi možnost, da cel teden preživiš v tišini, ko lahko o stvareh globlje razmisliš. Preseliš se v posebno hišo, se vsakodnevno udeležuješ vseh treh molitev in govoriš le z bratom, ki ti je za ta teden dodeljen. Sicer ne govoriš z nikomer. Sam nisem tedna tišine nikoli ”sprobal”, tako da vam teh občutkov ne morem opisati, nekateri pa pridejo v Taizé samo ali predvsem zaradi te možnosti.
Ja, Taizé, ta mala pomlad, kot je vzkliknil sveti papež Janez Pavel II., bo držalo. Če vas poleti pot kaj vodi skozi Francijo, se ga splača obiskati, pa četudi samo za kako uro. Navdušenje mladih ljudi, ki se jim ne moreš izogniti, je nalezljivo. Tudi sam sem se ga nalezel. V Taizéju skoraj ni človeka, ki bi bil potrt. Če pa je, ko pride, se slej ko prej dvigne. V Taizéju dobiš občutek, kot da se te dotika Bog. Njegov dotik je včasih celo fizično prisoten v obliki kakšne osebe. V Taizéju za razliko od Dunaja ni treba pustiti trebuha zunaj. Polni penzion za ves teden stane manj kot nočitev v hotelu na Ptuju. Poleg tega je sámo doživetje Taizéja, taizéjska izkušnja nekaj neprecenljivega, ne da se izmeriti v denarju. Vsi so tako odprti, vsi bi se pogovarjali. Neznanje francoščine ni ovira. Pogovorni jezik je angleščina, toda skozi bi najbrž prišel še s staro grščino ali aramejščino. V Taizéju se enostavno govori vse jezike. Bratje so pravi poligloti. Mislim, da taizéjski brat v povprečju govori okoli šest jezikov. Prisotna je tudi slovenščina. Kot da se Babilonski stolp ni zgodil.
Če torej koga skrbi, kako bi se pogovarjal, je skrb skoraj odveč, čeprav je znanje angleščine priporočljivo. V Taizéju je tako prijetno, da bi se kar preselil tja za vse življenje, toda treba se je vrniti domov. Tudi to je namen Taizéja, da podpira angažiranost mladih, ki pridejo tja (in odidejo), v njihovih župnijah. Taizé noče postati novo gibanje. Taizé je tiha prisotnost, tiha navzočnost. Taizéjski bratje so tam. Lahko bi pisal še o vitražih v cerkvi, ki so res lepi, delo taizéjskega brata; pa naj bo za zdaj dovolj. Upam, da sem s svojim pisanjem razblinil še zadnje dvome, v kolikor so ti obstajali, in že pakirate kovček ali nahrbtnik.
Luka Škvorc
