Še eno šolsko leto je naokrog in začenjajo se priprave na naslednjega. Tudi z izbiro učnih gradiv. Z učbeniki in delovnimi zvezki so v Sloveniji že od nekdaj križi in težave. Zapletati se je začelo že v zgodnjih osemdesetih, ko za prve generacije usmerjeno izobraževanih dijakov najprej učbenikov sploh ni bilo, kasneje pa so prihajali po kapljicah. Zdi se, da si to področje po takratni polomiji ni nikoli več opomoglo. V mislih imam predvsem žepe staršev in potrebo otrok po kakovostnih gradivih.
Najnižjo točko je oskrba z učbeniki dosegla v devetdesetih, za časa dolgoletnega vladanja LDS in njenega večnega šolskega ministra Gabra. Takrat so vrata šol na stežaj odprli pohlepu založniških hiš, ki so delale, kar se jim je zahotelo. Učbeniških skladov takrat ni bilo in starši so morali vse učbenike in delovne zvezke kupiti sami. Ko se je država okoli preloma tisočletja končno odločila za ponovno uvedbo učbeniških skladov, so založniki zagnali vik in krik. Razburjali so se, kako da je čisto neprimerno, da bi en učbenik lahko uporabljali tri ali celo pet let, ko pa vendar gre znanost s hitrimi koraki naprej.
Ob uvedbi obveznih učbeniških skladov je seveda prodaja učbenikov upadla, zaradi česar so založniki vse več energije posvetili delovnim zvezkom in učbenikom z elementi delovnega zvezka, torej učbeniki, v katere je možno tudi pisati. Pod krinko “korakanja s časom” so seveda založniki na ta način v sistem spravljali čim več potrošnih gradiv, ki jih morajo učenci kupiti vsako leto nove. V “korakanje s časom” je seveda sodilo tudi bogato ilustriranje delovnih zvezkov, zaradi česar so za en predmet v enem šolskem letu včasih potrebni kar trije delovni zvezki. Starši so plačevali, otroci pa tovorili.
Salomon Zver in Poncij Lukšič
Upanje, da se bo kaj spremenilo, je za časa prejšnje Janševe vlade obudil takratni šolski minister Zver. Iz sistema potrjevanja učnih gradiv so takrat namreč izvzeli delovne zvezke, tako, da je odtlej strokovni svet potrjeval le še učbenike, kot temeljni učni pripomoček, ki pa tako ali tako morajo biti na voljo v učbeniških skladih. Seveda so založniki, kot še vsakič doslej, zagnali vik in krik, češ da minister želi izriniti uporabo modernih pripomočkov in z vztrajanjem na t.i. deformiranih knjigah (v katere se ne sme pisati) v slovensko šolo spet uvaja predpotopne standarde.
A glej ga zlomka. Ne vem, kaj si je od spremembe obetal minister Zver, a da bo zaradi ukinitve sistema potrjevanja uporaba delovnih zvezkov upadla, smo očitno verjeli le najbolj naivni. Zanimivo je seveda, zakaj minister potem, ko je rekel A, ni nadaljeval še z B. Skratka, zakaj obenem z ukinitvijo potrjevanja delovnih zvezkov niso omejili njihove uporabe. Edini rezultat celotne akcije je bil, da so učitelji dobili na izbiro še več delovnih zvezkov, saj ni bilo več nobenih omejitev, razen seveda učiteljeve avtonomije, ki pa je lahko nadvse raztegljiv pojem.
Nevzdržno stanje zaradi vse večjih izdatkov za delovne zvezke na eni strani in nevzpodbudni rezultati mednarodnih primerjav na drugi, še zlasti na področju pismenosti, je tudi Zverovega naslednika, ministra Lukšiča, prisililo, da na tem področju nekaj stori. Najprej je želel uvesti centralno določanje recenzentov učnih gradiv, a kdo ve, zakaj je od namere odstopil. Je pa zato za področje delovnih zvezkov izumil genialno formulo v slogu Poncija Pilata. V pravilniku o upravljanju učbeniških skladov je namreč predpisal, da “ravnatelj pridobi pisno soglasje sveta staršev za skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv za posamezni razred.” Kar pomeni, da mora vsako leto na vsaki šoli svet staršev potrditi ustreznost cene predlaganih delovnih zvezkov. Kar je seveda podoben “mission impossible”, kot Zverovo zanašanje na učiteljevo avtonomijo. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj ni ministrstvo preprosto predpisalo najvišje dovoljene cene delovnih zvezkov za vsak razred. Tako pa je minister sicer staršem res dal možnost vpliva na ceno delovnih zvezkov, v resnici pa bodo le-ti to možnost le težko izkoristili. Razen seveda na šolah, kjer bo učiteljeva avtonomija vzela v ozir tudi plačilne zmožnosti staršev. Minister pa si je po pilatovsko umil roke.
Opustite upanje, ki vstopate
Upanja, da bi sistem kakršen je, dal pričakovane rezultate, ni prav veliko. Najprej zato, ker večina staršev niti ne ve, da imajo možnost vpliva na ceno. Kar je še huje, tega ne vedo niti v mnogih svetih staršev in na mnogih šolah se ta postopek še danes sploh ne izvaja.
Tam kjer se izvaja, pa seveda trči na zid nezainteresiranosti mnogih staršev, zamere učiteljev zaradi nezaupanja v njihovo avtonomijo, pri nekaterih starših pa celo na hud odpor. In kar je morda najhuje – sistem, da bi naj vsaka šola zase določila primerno ceno, lahko vodi v novo razslojevanje, saj si bodo starši v premožnejših okoliših lahko privoščili več kakovostnih gradiv, kot tisti v revnejših okoljih. V tolažbo nam je lahko le to, da pravzaprav ni nobenega dokaza, da uporaba delovnih zvezkov sploh pozitivno vpliva na kakovost pridobljenega znanja.
Naj torej opustimo upanje? Morda pa bo superminister Turk vendarle rekel B.
Vir fotografije: kopija-nova.si
// //
