Z izdajo bule papeža Inocenca VIII. o preganjanju čarovništva, so se leta 1484 začeli množični procesi. Navodilo o zatiranju čarovništva »Malleus maleficarum« (Kladivo čarovnic) je prevevala bolestna mržnja proti ženskam. Dolžili so jih uničevanja poljskih pridelkov, javnega pohujševanja, srečavanja s hudičem itd. Na civilnih procesih so to dokazovali s slabimi lasmi, kožnimi znamenji in gnilimi zobmi osumljenih žensk, prizanašali pa niso niti nunam.
Na slovenskem so se ti procesi začeli v drugi polovici 17. stoletja, o čemer obširno poroča tudi Valvasor. V Ljubljani je bil višek preganjanja v letih 1691 in 1692, ko so na grmadi sežgali 26 ljudi, pretežno žensk. Zadnji veliki čarovniški proces je bil v Ribnici 11. maja 1701. Na njem so obsodili na smrt z obglavljenjem in sežigom na grmadi Marino Češarkovo. Sežgali pa so tudi mrtvo truplo Lucije Kerseničevke, ki so jo našli v ječi zadavljeno, kar naj bi ponoči storil hudič. Preganjanje čarovnic je prenehalo šele pod vladavino cesarice Marije Terezije, ki je leta 1766 podpisala ustrezni patentni dokument.
Foto: Wikipedia
