Življenje slovenske pesnice Ade Škerl je bilo polno preizkušenj. Rodila se je 03. aprila 1924 v Ljubljani, njeno otroštvo pa je bilo zaznamovano z veliko nasilja in strahu. Leta 1950 je diplomirala iz slavistike na Filozofski fakulteti. Med drugim je bila urednica na Mladinski knjigi, profesorica v Škofji Loki, med letoma 1958 – 1982 pa je bila lektorica na RTV Ljubljana. Osebno izpovedne pesmi je začela pisati že med drugo svetovno vojno, pri čemer je najraje uporabljala tradicionalne pesniške oblike. S pesniško zbirko Senca v srcu se je leta 1949 uprla kolektivnemu socialistično – revolucionarnemu doživljanju sveta. Raje je pesnila globoko doživete intimne ljubezenske občutke, zaznamovane s smrtjo, usmerjene v onostranstvo. Uveljavljeni predstavniki režimskega literarnega kroga, zavezani socialističnemu realizmu, so njene pesmi razglasili za estetsko nesprejemljive in ji očitali malomeščanski sentimentalizem. Tudi z zbirko Obledeli pasteli iz leta 1965 je ostala zvesta svojemu intimizmu in se je na tak način nekako literarno osamila. Poezija se je namreč takrat že nagibala k modernizmu in pesnica Škerlova je ostala dokončno neupravičeno prezrta. Ada Škerl je umrla 01. junija 2009 v Ljubljani.
ZAUPNA PROŠNJA
Ada Škerl
Kot drobna, sveža vejica bršljana
ovijaš se krog mojega srca
in ni ti moja tiha skrb neznana,
da kmalu, vse prekmalu bova se razšla.
Ti veš, umikam se ti; a le iz bojazni,
da drugim bi ljubezen ne bila očita,
ko skrivam jo še pred teboj, in ne brez kazni:
vse bolj te ljubim, globlja je vdanost v meni skrita.
Zato ostani še, ostani še v bližini
m pusti, da le smrt med nama vez konča.
A v zadnji, še v poslednji bolečini
poiščem pot do tvojega srca.
KO SAM BOŠ…
Ada Škerl
Ko bom, prezgodaj ovenela roža,
odpadla brez semena v vlago zemlje
in bo le črvom hrana moja koža,
povrne ti srce, kar zdaj od tebe jemlje.
Saj veš, da meni luč si in ognjišče,
ki v njem gori ljubezni moje plamen.
Saj veš: le tebe moja misel išče.
S teboj, le s tabo je vsak hip omamen.
Morda, še v smrti se srce ne strezni
in mi še vedno boš, kot zdaj si, drag,
a dati mogla ti ne bom ljubezni,
ko sam boš, dragi, taval po cestah.
Foto: Dnevnik (vir: Vecer)
