Stereotipna oznaka o »temnem srednjem veku« postaja vse bolj sinonim za krščanstvo, ki je pogosto kontaminirano s križarskimi vojnami, inkvizicijo, oblastjo itd. Če generaliziram in upoštevam krščanstvo kot dominanten zgodovinski faktor, je govora o tisočletnem srednjeveškem obdobju med frankovskim kraljem Klodvikom (l. 500) in reformacijo (l. 1500), vendar je nujno izhajati iz širše dimenzije, »od Kristusa do EU«.
Silovit vzpon »neznanca«
Krščanstvo ni »evropska« religija, saj izvira iz »zakotne« rimske province Judeje, od koder se je širilo najprej v Malo Azijo in grška mesta. Lahko pa trdim, da se je Evropa rodila in utemeljila iz krščanstva. Vzpon krščanstva je povezan z zatonom rimskega cesarstva. Na prvi pogled se zdi nenavadno, kako je lahko krščanstvo v tako razburkanem obdobju »notranjih« (gnosticizem, judaizem itd.) in »zunanjih« (oblast) ovir preživelo in vzcvetelo. Zgodovinska literatura omenja veliko vzrokov za propad Rima. Dva ključna razloga sta nedvomno spreobrnenje zahodnoevropskih germanov in ekskluzivnost krščanstva. Menim, da je prav slednje, krščanska univerzalnost (ki jo lepo oriše Chesterton), ki je presegla filozofski in moralni »krč« antičnega poganskega sveta, razlog za njegov vzpon.
Evropa v obrisih krščanstva
Na splošno velja, da je evropska civilizacija sestavljena iz grško-rimske-germanske (in tudi judovkse) tradicije s pridihom krščanstva, saj se je iz teh elementov postopoma razvijala evropska družba. Krščanstvo je zaznamovalo evropsko zgodovino v vseh njenih nasprotjih, »svetosti« in »grešnosti«. Nenavadno, krščanstvo je dalo Evropi države in različnost v enotnosti (»ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega« Kol 3,11), saj je prelomilo s »slavo« totalnega rimskega imperija, ki je predstavljal »luč« vis-a-vis barbarske »teme«. Prva stoletja srednjega veka je Evropa dobivala obris, ki je predvsem predstavljal civilizacijsko mejo z islamom, krščansko-evropska družba prvih stoletij pa je bila zaostala napram islamski. Prelom tisočletja je prinesel prenovo papeštva in meništva ter vzpon šolstva, književnosti, filozofije, umetnosti, stavbarstva itd. Še več, krščanstvo je dalo prostor razumu (spomnimo se samo znamenitega Tomaža Akvinskega).
Poskusi izbrisa vere
Stoletja zatem se sprašujem, katere so ovire za krščansko identiteto Evrope (spomnimo se samo problemov o morebitni omembi krščanstva v evropski ustavi, francoski politik Barnier je takrat denimo izjavil, da EU ni judovsko-krščanski klub)? Multikulturnost, multireligioznost, sekularizacija, pluralizem …. Tako lahko primerjam EU in Rimski imperij, ki je načeloma toleriral različne verske tradicije v kulturno raznolikem cesarstvu. Iz teh razlogov bodo nekateri trdili, da je moč krščansko Evropo utemeljiti (le) zgodovinsko. Krščanska misel danes ni aktualna, čeprav je bila atraktivna v »zlatih« časih starega veka. Zato še vedno poslušamo stereotipe o prepadu, ki se je začel z nazadnjaškim srednjim vekom, a totalna navlaka imperijev je morala odmreti, da je lahko nastala »nova Evropa«. Sprejemam načelo ločitve Cerkve od države kot neko »tuzemsko ravnotežje« (krščanstvo v svojem bistvu ne napada posvetnih oblasti: »dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega« (Lk 20,25) – zgodovinske okoliščine pa so prej »narekovale«, da se je Cerkev povezala s posvetnimi vladarji, nemalokrat pa se jim je podredila), a ne kot cilj sam po sebi, saj država ne obstaja zaradi same sebe. Sekularni faktor se danes tako izrablja za »podružabljanje« in celo de-kristjanizacijo družbe, vero pa se poskuša ločiti od kulture.
Z jasno identiteto na odprto morje
Aktualni dogodki geopolitičnih in globalnih razsežnosti (kot so državni udari in protesti v islamski regiji, svetovna finančna in gospodarska kriza itd.) vabijo k refleksiji identitete Evrope oz. Evropske unije (EU), saj bo to vplivalo na njen položaj v prihodnje. EU je namreč kot fleksibilen koncept in sistem sui generis še kako podvržena omenjenim dogodkom. Neomajna in jasna (krščanska) identiteta nujno ne predpostavlja »totalitarnosti« (»nimajo namreč vsi vere« 2Tes 3,2), ki jo omenja Rode, ampak sprejemanje različnosti. Lastna nenačelnost je slabo pogajalsko izhodišče v globalnih zadevah. Kot kaže pa fleksibilna in meglena EU boji lastne sence, zato me zanima kako bo plula po razburkanih morjih vštric globalnih akterjev v prihodnje. K boljšemu kurzu lahko prispeva vsa cerkev, le če bo dovolj samokritična, odgovorna za svoje temeljno poslanstvo in zgled vrednot, ki jih predstavlja.
Literatura in viri:
Chesterton Gilberth Keith. 2001. Pravovernost. Mohorjeva družba: Celje.
Franc Rode. Vera in kultura v Evropi. 27.03.2009, Maribor, velika dvorana SNG.
Zgodovina krščanstva. 1992. DZS: Ljubljana.
http://www.rtvslo.si/evropska-unija/eu-ni-judovsko-krscanski-klub/19208.
Foto: Grega Greif
