Nekaterim je namenjeno, da zapustijo domače kraje, gredo v svet in se na stara leta vrnejo domov. Eden takih je bil Gregor Voglar (1651-1717).
Otroštvo v družini bogatega kmeta Martina in njegove žene Alenke mu je omogočilo šolanje. Najprej v Kranju, nato pa v jezuitskih šolah v Celovcu in Gradcu. Pričakovanja okolice, da postane duhovnik ni izpolnil. Namesto tega je študiral medicino na Dunaju, Bologni in v Rimu.
Deloval je predvsem na Štajerskem, kjer je postal zdravstveni svetnik v Gradcu. Se oženil in imel otroke. Življenjsko prelomnica je pomenila njegova prijava na razpis za zdravnika v Rusiji. Skupaj z Giacomo Pylarinom iz Benetk sta leto dni z Dunaja potovala v Moskvo skozi Bratislavo, Krakov, Lublin, Brest, Minsk in Smolensk v letu 1689. V Moskvi, ki je takrat še bila prestolnica vzpenjajočega Ruskega carstva, je postal osebni zdravnik carja Petra Velikega.
Pravoslavnim oblastem ni bilo prav posebej všeč, da je bil goreč katolik, da je sodeloval z Jezuiti in da je še naprej vzdrževal stike z Dunajem. Vendar pa se je izkazal s svojim delom in to je pretehtalo. Ruski car je bil sicer 2-metrski orjak, pa tudi velik pivec, tako da je imel z njegovim zdravjem kar nekaj dela. Rusi so ga imenovali Grigorij Martinovič Karbonarij. Carja je spremljal na njegovem velikem potovanju konec 17. stoletja po Evropi, kjer je pridobil izkušnje na podlagi katerih, je ta Rusijo vrgel s tečajev tradicije, moderniziral in jo naredil za velesilo.
Od Petra Velika je dobil kopico odlikovanj. Vihravo življenje carja je pomenilo, da ga je moral spremljati križ kražem po celotni orjaški državi. Tudi v vojnah, ki jih je ta bila s Turki in Švedi.
V Veliki severni vojni s Švedi je bil leta 1700 ujet. V bitki pri Narvi so namreč Švedi hudo porazili Rusi. Voglar je bil interniran v Reval, kar je ime za današnji Talin v Estoniji. Iz ujetništva je Rusom pošiljal tajna poročila o stanju švedske vojske v Estoniji. Leta 1704 je bil po posredovanju cesarja Leopolda izpuščen. Po vrnitvi k carju ga je ta povišal v vladnega tajnega svetnika ter svojega zaupnega zdravnika. Kot carjev osebni zdravnik se je udeležil bitke pri Poltavi, zatiranja kuge med obleganci Revela 1710 in 1711 bitke za Azov.
Med letoma 1711 in 1714 je deloval v moskovski medicinski upravi. Nato pa je po 26 letih službe pa zaprosil za vrnitev domov. Za njegovo dotedanje delo ga je car bogato nagradil in ga razrešil. Odpotoval je iz Moskve in se decembra 1715 vrnil domov. Naprej je živel v Ljubljani, nato v Naklem in Kranju, kjer je hudo zbolel in 2. februarja 1717 umrl. V svoji oporoki je rojstnemu kraju zapustil 5000 goldinarjev za izgradnjo vodovoda. V njegovo čast stoji spomenik v Naklem.
Danes spomin na enega največjih zdravnikov 18. stoletja, ki je imel svoje korenine na Kranjskem počasi bledi. Bil je človek, ki je zapustil domači kraj in v širnem svetu napravil veliko medicinsko kariero.
