Vesoljno Cerkev je vodilo kar triindvajset papežev Janezov. Zadnji med njimi, sv. Janez XXIII. je bil na Petrovem sedežu od 1958. do 1963. leta. Veličastno zgodovino Francije je krojilo osemnajst kraljev z imenom Ludvik iz različnih vladarskih rodbin. Bourbon Ludvik XVIII. je kraljeval do leta 1824. Slovenska zgodovina ne pozna ne voljenih ne za krono rojenih vladarjev iz vladarskih dinastij. Radi se pohvalimo, da smo v Evropi nekaj posebnega, kar v nadaljevanju tega sestavka lahko dokažemo tudi z vrsto Zdenk iz polpretekle slovenske zgodovine in sedanjosti.
Zdenka I.
Ni bila slovenske krvi; njen dekliški priimek je bil Armić. Preden je do popolnosti razvila svoje peklenske talente, je bila na študiju na najuglednejši moskovski akademiji. Med revolucijo je hladnokrvno vodila Varnostno obveščevalno službo in bila odgovorna za tisoče nedolžnih žrtev, za morje krvi in reke solza. Shakespearjeva Lady Macbeth je bila v primerjavi z njo naivna vajenka, čeprav ta literarni lik v svetu velja za simbol oblastiželjne in krvoločne ženske. Renesančni avtor ob koncu drame zločinko pripravi do tega, da si sama sodi in stori samomor. Zdenka I. pa je lahko v samostojni Sloveniji leta 2008 pri devetindevetdesetih letih prav po prstih odšla s tega sveta. Niti las se ji ni, zločinki, pred tem skrivil.
Zdenka I. je do konca svojih dni je uživala privilegije, ki si jih je prigrabila in prislužila z medvojnimi zločini.
Pravzaprav je nerazumljivo, da ji Janković (ljubljanski župan od davnega leta 2006) ni postavil spomenika ob spomeniku njenega krvoločnega moža, ki se mu hodi klanjat Tanja Fajon s tovariši iz SD.
Zdenka II.
Bila je prikupna najprej tovarišica in nato gospa ter v mladosti tudi športnica. Izbrala si je pravniški poklic, v katerem je z vztrajnostjo, ambicioznostjo in političnim oportunizmom prišla do funkcije generalne državne tožilke. Med prioritetami v njenem mandatu je bilo odpravljanje napak njenega predhodnika, prvega generalnega državnega tožilca v samostojni Republiki Sloveniji. V spomin si lahko med drugim prikličimo njeno ravnanje v zvezi z obnovljenim procesom proti krivično obsojenem škofu Gregoriju Rožmanu. Naravnost ponarodela je njena izjava: »Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje.« Njen nauk je obrodil bogate sadove, saj ne tajkunski posli naših ne pranje iranskega denarja ne pozivanje k ubojem politikov dandanes niso kazniva dejanja. Prezgodnja smrt Zdenke II. je preprečila, da bi bili Slovenci obvarovani najbolj etičnega premiera doslej, ki ni jamral, ampak iskal rešitve. Ni jih našel. Kot vemo, je mati prostodušno (in vizionarsko) izjavila, da njen sin ni za politiko.
Zdenka III.
V Moderni galeriji in sodobni slovenski likovni umetnosti je vladala vse od leta 1993 do letos. Njen zadnji projekt v vlogi direktorice bo letošnja razstava jugoslovanske(!) moderne likovne umetnosti v Rimu ob tridesetletnici samostojne države RS. Mednarodne reference in zveze gor ali dol, dolgoletna direktorica že s tem dokazuje, da se ji je čas ustavil. Ob iztekanju zadnjega mandata se nikakor ni mogla sprijazniti z dejstvom, da je vsake pesmi nekoč konec. Direktorska funkcija v kulturni ustanovi pač ni dosmrtna. Le papeži vladajo še v pozni starosti do svoje smrti (izjema je Benedikt XVI.), enako tudi kralji, če jim pretendenti za prestol krone ne snamejo skupaj z glavo. Zdenka III. je z glasnim kravalom podpornikov iz sveta umetnosti in politike ter seveda nevtralnih medijev poskušala izsiliti še en mandat. Z močnimi zvezami je dogajanje zabelila še s pravkar prejeto stanovsko nagrado Igorja Zabela za leto 2020.
Ob tej nagradi bodimo pozorni na politično nekorektnost, kajti nagrada Igorja Zabela se podeljuje za izjemne dosežke s področja vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Pazimo, srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kje pa je tu jedrna Evropa, o kateri nam neprestano blebetajo naprednjaki, med katere se uvršča tudi nagrajenka? Kakorkoli že, denar ne smrdi in štirideset tisoč evrov iz sklada Erste ni hec, z jedrno Evropo ali brez nje.
Zdenka IV.
Tudi ta spada v skupino močnih in ambicioznih Slovenk. Je zdravnica, specialistka psihiatrije in subspecialistka za bolezni zasvojenosti. Ob koncu njenega mandata predsednice Zdravniške zbornice se je zgodilo prav to, kar se ne bi smelo. Vsi odzivi Zdenke IV. ob njenem spoznanju, da se ji izmika še en mandat predsednice, govorijo o tem, da je specialistka za zdravljenje odvisnosti zasvojena. Ne z alkoholom ne z mamili, ampak z oblastjo. Vse tako kaže, da se ji je zasvojenost začela pojavljati že v času, ko je opravljala funkcijo varuhinje človekovih pravic. O tem, da njena težava najbrž ni samo sla po vodenju, nas je prepričala že na začetku svojega mandata na Zdravniški zbornici, kjer je bil prvi problem, s katerim se je spopadla, njena plača.
Še za konec, nisem pozabil na Zdenka, a danes so imele prednost ženske
V izogib nesporazumom ali morebitnim očitkom o žalitvah katere izmed štirih Zdenk je za konec sestavka treba poudariti, da so Zdenke (bile) javne osebe in da so jim skupni samo ime, ambicioznost in oblastiželjnost. Vsaka izmed njih je slednje dvoje udejanjala v svojem času, na svoj način in v vsakokratnem družbenopolitičnem okolju. Med zločinskim življenjem in delom Zdenke I. in drugimi tremi Zdenkami ni nikakršne neposredne zveze.
Tovariš in gospod Zdenko je seveda posebna zgodba. Zaradi imena in vpliva bi še kako sodil med opisane osebe. O petindevetdesetletniku, ki je pritajeno in usodno sooblikoval sedemdesetletni tok dogodkov v Sloveniji, pa morda kaj več kdaj drugič; danes imajo prednost ženske.
