Svet je od nekdaj protisloven

Na to bridko resnico nas je danes znova spomnil prerok Izaija. Z nelagodjem zariše bipolarnost tedanje izraelske družbe. Prvi pol predstavljajo tisti, ki imajo ekonomsko in politično moč, drugi pol pa brezdomci, zatirani, revni in lačni. Vsak človek se od otroštva naprej, ko se zave sebe in krivic, ki vladajo svetu, sprašuje, kako pripraviti bogate, da bi dobrine delili z revnimi, kako naj tisti, ki imajo v rokah vse vzvode oblasti, nekaj svoje odločevalske moči prepustijo tudi tistim, ki komaj živijo, se gibljejo po socialnem in družbenem obrobju in čakajo na drobtinice, ki padajo z bogatinove mize.

Vse to, kar vidi Izaija, pozna tudi sv. Pavel, saj se razmere v sedmih stoletjih, ki ju ločujejo, niso bistveno spremenile, le gospodarji imajo druga imena, reveži pa so v vseh obdobjih brezimni. Imajo sicer imena, a nič ne štejejo; gospodarjem se nanje tako rekoč ni treba ozirati. Dajejo jim komaj kaj več kot živini, da vzdržijo suženjske napore in pomanjkanje. Tudi sv. Pavel, ki smo ga poslušali v drugem berilu, še kako dobro ve, v kakšnem svetu živi. Nekoč je s pozicije oblastnih struktur preganjal Jezusove učence, ko pa je sam postal njegov apostol, je s preganjanimi in zaprtimi delil njihovo brezpravnost. Preden je šel na sojenje v Jeruzalem, je pod rimskim upraviteljem Feliksom v Cezareji, ob Sredozemskem morju, dve leti čemel v ječi, ne da bi vedel, kdaj in kako se bo zaključil sodni proces.

Pavel, ki piše krščanski skupnosti v Korintu, ve, da je to pristaniško mesto prototip družbenih nasprotij, izkoriščanja in korupcije, bogastva in revščine, prostor prepleta kultur in verstev ter ulic, na katerih zaudarja duh moralnega dna. A vsega tega sv. Pavel v pismu ne omenja, pač pa pravi, da ne prihaja k njim, v Korint, z vzvišenostjo besede ali modrosti. Sklenil je namreč, da med njimi noče vedeti za nič drugega, kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.

Verjetno se je marsikateri kristjan v Korintu, ko je slišal te Pavlove besede, vprašal, kakšen pomen imajo, kako naj si z njimi razjasni razmere, v katerih živi. Kdo bi lahko celo pomislil, da se je Pavel izmikal realnim problemom in je govoril le o duhovnih stvareh in mu tako ni bilo treba posegati v konkretne stiske ljudi? Lahko pa si postavimo tudi nasprotno vprašanje, kakšen bi lahko bil Pavlov doprinos k večji družbeni pravičnosti v Korintu? Ali je imel kakršen koli vzvod, da bi spremenil podobo pristaniškega mesta? Ali bi moral kristjane v mestu spodbujati k večji družbeni in politični angažiranosti, morda celo k uporu?

K boljšemu razumevanju razlogov, zakaj Pavel v pismu ni govoril o gmotnem položaju korintskih kristjanov in njihovi zapostavljenosti, nam pomaga nek drug, popolnoma drugačen pogled, ki se na duhovne razsežnosti družbenih razmerij ne ozira, temveč se osredotoča na trenja med družbenimi sloji, ko manjšina uživa blagostanje, večina pa tolče revščino.

Družboslovci in filozofi se glede teh družbenih in političnih vprašanj tudi danes radi vračajo k Heglovemu dialektičnemu razmerju med gospodarjem in hlapcem. Lani septembra je mednarodno heglovsko združenje Aufhebung v sodelovanju z Goethejevim inštitutom in  Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani v Cankarjevem domu organiziralo konferenco z naslovom Gospodar. Številni domači in tuji razpravljavci so si zadali nalogo orisati nove figure gospodarja, ki se pojavljajo v sodobnosti, in možne strategije upora.

Kot smo slišali v prvem berilu, Izaija revnih ne spodbuja k uporu, temveč bogate opominja, da Bog od njih zahteva, naj lačnemu dajejo svoj kruh, brezdomcu nudijo streho nad glavo, naj iz svoje srede odpravijo zatiranje in varljivo govorjenje. Izaijev vzorec družbenih sprememb je torej ravno obraten od vzorca vseh levih politik zadnjih dvesto petdeset let, ki naj, kot je razmišljal Hegel, nagovarjajo hlapca, da zruši gospodarja in sam, skupaj s partnerji, prevratniki, zavzame njegovo mesto.

Eden od slovenskih filozofov na tej konferenci, ki se ni skliceval na vero in iz nje izhajajoče moralne dolžnosti gospodarjev, je podvomil v smiselnost upora in se s tem nehote do neke mere približal preroku Izaiji. Rekel je: Temeljna poteza naše modernosti je iluzija, da bo smrt gospodarja odpravila družbene antagonizme. Njegov kolega z ljubljanske Filozofske fakultete mu je pritrdil z ugotovitvijo, da so se v moderni dobi izjalovili vsi poskusi, kako prekiniti s tradicionalnimi oblikami dominacije gospodarjev nad hlapci. Pri tem je imel v mislih nasilne revolucije, ki so enega gospodarja zamenjale z drugim. Tisti, ki so pomagali pri nasilni zamenjavi gospodarja, se jim je ta maščevalno vrnil v drugi obliki. In nadaljeval: Sodobni posameznik hoče svobodo brez gospodarja, a se ne zaveda, da to vedno pripelje do družbene krize, ko ni drugega izhoda, kot da ljudje izberejo pravega gospodarja, ki bo stvari spravil v red. Gospodar torej ni nekaj slabega, je posrednik do svobode, je zaključil razpravljavec. S tem pa je dal, ne vemo ali načrtno ali naključno, legitimnost slovenski ciklični izbiri novih obrazov, ki naj bi družbo vsakih nekaj let dvigali iz letargije, mrtvila in otrplosti na novo stopnjo svobode.

V nadaljevanju konference so si bili razpravljavci enotni, da odstranitev tradicionalnega gospodarja, ki je svojo oblast in dedno nasledstvo utemeljeval na veri v Boga oziroma na  transcendenci, ni prinesla pričakovane rešitve, kajti diskurz gospodarja je zamenjal diskurz univerze. Ali drugače: danes nam ne vlada klasični monarh, tiran ali diktator, pač pa nam vlada sklicevanje na znanost, napredek in uspešnost. Učinek tega sistema novodobnega gospodarja, je nadaljeval eden od sodelujočih na konferenci, pa je izčrpani potrošnik, ki je zaradi nemoči jezen, vendar pasiven, agresiven v komunikaciji in obenem depresiven.

Podivjani diskurz univerze, torej malikovanje znanosti in napredka, je bilo še slišati v Cankarjev domu, je sprožil razrast birokracije. Znanstveni dosežki v sistemu točkovanja vse bolj postajajo tržno blago. Takšna kvantifikacija in birokratizacija znanosti, ki jo po prepričanju udeležencev konference sproža bolonjska reforma, spodbuja površinske pristope in posledično proizvaja neumnost.

Kakšen je bil izplen konference? Premislek, kakšen naj bo nov lik gospodarja, ki bo dejansko odpiral nove korake k vedno večji svobodi, se, kot so rekli opazovalci, pravzaprav ni posrečil. Kljub temu pa so si bili udeleženci konference enotni, da gospodar ni nujno prepreka do svobode.

Na koncu tega razmisleka se vrnimo k sv. Pavlu, ki je razprl obroč medsebojnega pogojevanja gospodarja in hlapca. Svoje prvo pismo Korinčanom, iz katerega smo danes brali, zaključuje z besedami: Budni bodite, stojte trdno v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. Če je Izaija v prvem berilu k odgovornosti za zagotavljanje družbene pravičnosti pozival bogate, sv. Pavel med gospodarjem in hlapcem, v nasprotju s Heglom, ne dela razlike, pač pa pravi, naj vsi, tako tisti, ki posedujejo imetje ter družbeno in ekonomsko moč, kot tisti, ki si pri njih služijo vsakdanji kruh, vse delajo iz ljubezni.

Kako naj bi bil ta družbeni model videti v praksi, je sv. Pavel pojasnil v Pismu Filemonu, kjer je zapisal, naj njegov sodelavec, premožni Filemon, z ljubeznijo sprejme sužnja Onezima, naj z njim ravna, kot bi ravnal z njim, svojim prijateljem. In še dodaja: čeprav je Onezim uradno suženj, naj Filemon z njim ne ravna kot s sužnjem, temveč naj ga ima za brata, sebi enakega dostojanstva.

Iz vsega tega vidimo, da Pavlovo sklicevanje na Kristusa ni beg od korintske družbene stvarnosti, kot smo hipotetično nakazali v uvodu, pač pa edini zares učinkovit model, kako naj živimo drug z drugim. Kdor bo, kot sv. Pavel, vse motril v ključu Jezusa Kristusa, križanega, bo v vsakem, kot Filemon, videl brata in sestro, in s tem neposredno presegal dialektiko gospodar – hlapec. Kristus je namreč s tem, ko je v sebi združil Božje in človeško, podrl ločilno steno med Bogom, kot absolutnim gospodarjem, in človekom, ki je od njega bitno odvisen. Kajti Bog nad človekom ne gospoduje, ker je naš Oče in v Kristusu naš brat. Vsak, ki ga to oznanilo nagovarja in se vsak dan znova naslanja na moč, ki prihaja od Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, je že sol zemlje in luč sveta.