Mogoče bi moral začeti to pisanje optimistično, brez panike, kot recimo prišla je jesen in dežela pod Alpami se odeva v čudovite jesenske barve. Pridni Slovenci, kot že desetletja, hitijo s pospravljanjem pridelkov z njiv, vrtov, pripravo drv za zimo. Drva seveda samo tisti, ki se še niso modernizirali in nimajo sončnih panelov. Na videz je vse zelo običajno za ta letni čas, če svet lahko gledamo v rožnatih barvah, kot ga vidijo večinski mediji in seveda dvor z ljubljenim vodjo na čelu.
Oni nimajo naših skrbi, saj jih niti ne razumejo. Vsi ostali imamo dovolj vzrokov za zaskrbljenost in malodušje. Lahko samo nemočno gledamo, kako voda vdira v našo barko in skušamo rešiti to, kar se rešiti da. Pričakujemo preveč, če mislimo, da se bo elita lotila realnih problemov. Življenje visoko na krilih ideologije je preveč lepo, da bi se mu odpovedali. Ideologija se še vedno najbolje trži in je, glede na vložek, daleč najbolj donosna panoga. Zadostuje arogantna drža, samovšečen smehljaj in ponavljanje revolucionarnih nesmislov iz arzenala nekdanje avtoritarne države. To Slovenci za drag denar kupujemo. Žal prihaja recesija, kar je sicer običajen ciklični pojav v kapitalizmu. Posledično kriza počisti z manj zdravimi in šibkejšimi, seveda velja to samo za tržno gospodarstvo. Ciklus se čez čas spet obrne navzgor, gospodarstvo se vedno znova postavi na noge. Lahko z veliko gotovostjo trdim, da bi tudi brez recesije, vladavina trenutne ideologije kolektivizma spravila v bedo še bogatejše države od naše. Gre za preproste tržne zakonitosti, ki pa jih naša napredna elita ne priznava.
Vrag je vzel šalo. Mogoče nam je bilo na začetku vladavine svobode zabavno gledati in poslušati puhlice in čudaštva vase zagledanih in arogantnih obrazov aktivistične vlade. Zdaj nam njihove besede in groteskni nasmeški vzbujajo strah. Sporočajo nam, da smo samo koristni idioti, figure na njihovi šahovnici, kjer so vse poteze v njihovih rokah. Samo od njihove dobre volje je odvisna naša prihodnost, saj so jim naša mnenja, čutenja in prepričanja deveta briga. Samo njihova ideologija šteje, uveljavljajo jo s popolnim nadzorom države nad gospodarstvom, mediji, izobraževanjem in mišljenjem.
Spet nam grozijo s simboli in retoriko propadlega režima. Nekoč je taista ideologija počistila z inteligenco in večino uspešnih posameznikov pod krinko sovražnikov ljudstva ali izdajalcev domovine. Zdaj smo na pragu nove revolucije, polne laži, obljub in sovraštva, vsi, ki nismo navdušeni nad Svobodo, smo skrajni desničarji. Naša življenja in naša prihodnost je odvisna od nekaj sto ljubljanskih nevladnikov in naš zdravstveni sistem od nekaj deset fanatičnih aktivistov, ki ne nosijo nobene odgovornosti za usodo države. Vsi ukrepi, ki jih sprejemajo, imajo skupni imenovalec – več komunizma, manj preglednosti in zatiranje ustvarjalnih posameznikov, ki so motor vsake družbe. Več denarja in več socializma ne rešuje problemov. Posledica je samo dodatna množica birokratov in legalizacija korupcije. Država, tudi če bi resnično imela namen kaj urediti, korupcije v vedno večji množici ideoloških projektov ne bi mogla obvladati, ker to ni uspelo še nikomur na tem svetu. Zato ne razumem, ali gre za fanatizem, ali preprosto pohlep po oblasti duhovno prazne elite. V družbi vlada zmeda in za njo prihaja beda. Vendar pravi levičarji zanikajo vsako odgovornost in vehementno zmerjajo vsakogar, ki ima drugačno mnenje, s fašistom, janšistom, skrajnim desničarjem.
Premik v trdi komunizem se dogaja tukaj in zdaj, pred našimi očmi. Skrbi to, da večina ne opazi, ker se propad dogaja postopno in ob veliki medijski asistenci. Večina ljudi je že apatičnih, saj že ni več možno slediti vsem čudaštvom, kaj šele, da bi bilo možno kaj spremeniti. Vsak skrbi zase in za svoje preživetje. Nič več nas resnično ne vznemiri ali razjezi, ker je medijska propaganda znižala standarde in opravlja ogromno delo, da vse te nebuloze lepo zavije v celofan in primerno preusmeri pozornost na opozicijo,seveda. Propad se dogaja zanesljivo, s stoletje preizkušenim naborom revolucionarnih laži, groženj, nasilja nad vsemi, ki se ne podredijo edini možni opciji, vse za svetlo prihodnost, ki potem nikoli ne pride.
Tako se dogaja v Venezueli, tako se dogaja pri nas. Vredno si je pogledati posnetek predsednika Venezuele ob ‘’zmagi’ na zadnjih volitvah. Zelo uspešen voznik avtobusa se je uspešno naučil revolucionarne retorike in zmagal, vedno bo zmagal, ker ima samo on v oblasti svetlo prihodnost. Njegov groteskni nasmeh, evforični nastop revolucionarja, ki brezkompromisno ostaja na poti revolucije, tako zelo spominja na grimase in izrazoslovje naših revolucionarjev.
Za zmago ideoloških nasilnežev je vedno potreben tudi neumen narod, ki naseda njihovim parolam. Pri nas se je tak dogodek odigral pred dvema letoma in pol, ko je zmagal popoln blefer in slepar proti dotedanji učinkoviti in zaslužni vladi.
Res so za volilne uspehe izjemno pomembni mediji, pri nas je težava, ker ima levi pol v svojih rokah kar 90% vseh medijev, vendar te medije gledamo in beremo vsi, nasedajo pa jim samo nekateri. Res je teh nekaterih pri nas kar kakšnih 60%, vendar preostalim 40% vendarle uspe ločiti resnico od lažne propagande, kar pomeni, da to ni nemogoče. Navsezadnje so golobovci uporabljali zelo primitivno taktiko, med drugim so obljubljali večje davke in nižje plače ter pokojnine. Halo!? V kateri drugi deželi bi izvolili na oblast ljudi, ki obljubljajo samo nižji standard?
Pri nas ni upanja na izboljšanje, dokler se ljudje vsaj večinsko ne spametujejo, vsi se seveda ne bodo nikoli. Samo kaj bo potrebno, da se zgodi za spametovanje? Da bomo jedli samo še listje in travo – s čemer so nam levaki grozili za slučaj osamosvojitve, sedaj pa kaže, da bodo takšno situacijo povzročili kar oni sami.