Pred dobrimi dvajsetimi leti sem zaključila fakulteto s sanjami o spreminjanju izobraževanja. Želela sem razvijati in preizkusiti nove metode poučevanja v razredu. Po desetih letih sem si željo uresničila. Sodelovala sem v inovativnih projektih in vodila seminarske delavnice v okviru Zavoda za šolstvo. Kasneje sem se odločila, da se podam na samostojno pot razvoja, na kateri so se mi vsako leto pridružili novi učitelji in šole.
Vse bolj sem ugotavljala, da ne morem več opravljati obeh služb – poučevanja in svetovanja – z integriteto. Zato sem se odločila, da se posvetim učiteljem. Verjamem v njih. Med leti sodelovanja sem opazovala lastno rast in rast kolegov, s katerimi sodelujem. Opazila sem, kako dragocen je njihov prispevek družbi, otrokom in njihovim družinam. Delo z učitelji ima multiplikativen učinek. En sam učitelj lahko v dvajsetletni karieri vpliva na življenje več tisoč otrok in mladih.
Spomladi se me je v filmu o najbolj odročni šoli na svetu (Lunana: jak v razredu) dotaknilo sporočilo skupnosti iz Butana: Učitelj ima pomembno vlogo, ker se dotika prihodnosti. In najsrečnejši ljudje na svetu zagotovo vedo, kaj ima vrednost. Učitelji, skupaj z družinami, oblikujemo prihodnost družbe, v kateri bomo živeli. Kakšno družbo si torej želim in soustvarjam?
Želim si živeti v družbi, kjer so ljudje zadovoljni in izpolnjeni. V družbi ljudi z integriteto. V družbi, kjer si vzajemno služimo kot zgled in smo doprinos, dodana vrednost drug drugemu. Ko prispevamo nekomu, občutimo največji občutek izpolnjenosti. Učitelji to občutijo vsak dan. Želim si družbe, kjer posamezniki prevzemajo odgovornost za svoje vedenje. Želim si, da bi ljudje bili iskreni, pristni in imeli pogum, da priznajo napake ter se učijo iz njih, saj je v napakah priložnost za osebno rast in izboljšanje.
Avgusta sem obiskala deset različnih šol. Učitelji na vseh šolah so izrazili podobne stiske. Stisko zaradi pomanjkanja časa, ko bi se radi posvetili učencem, njihovemu tempu učenja, in zavedanja, da ob tem ne morejo predelati celotnega učnega načrta. Ugotavljali so, da niti sami niti njihovi učenci ne zmorejo tempa, ki ga zahteva šolski sistem. Vedo, da se ob tem hitenju učenci znajdejo v učni stiski, ker tempo preprosto presega njihove zmožnosti učenja in razumevanja. Podobne izzive je zaznal in raziskoval Gartner (1993), ko je zapisal: “S tem, ko učitelji skrbijo, da predelajo cel učni načrt, si pravzaprav zagotovijo to, da učenci ne razumejo snovi, kaj šele, da bi jo uporabili ne le v šoli, temveč tudi izven nje.”
Tudi učenci izražajo podobne skrbi. Težko se naučijo toliko snovi, ko tempo prehiteva njihove zmožnosti. Pritisk učiteljev in staršev, da se učijo hitreje, je privedel do občutka nemoči. Mladi se trudijo, toda marsikdo brez učinka. Mnogi izmed njih se znajdejo v samoti, saj ne vedo, kako se spoprijeti s temi izzivi, ko se ne znajo učiti ali ko način učenja, ki ga uporabljajo, ne obrodi rezultatov. V pogovorih z učitelji so povedali, da jih tako starši kot učitelji pošiljamo več se učiti, sami pa so pri tem neuspešni. Pogosto tudi ne vidijo smisla v učenju predpisane snovi.
Največji vir stisk pri otrocih izhaja iz nezadovoljstva z znanjem, ocenami in pričakovanji, tako lastnimi kot starševskimi. Te stiske pogosto vodijo v vedenjske težave učencev, kar predstavlja poseben izziv za učitelje. Reševanje teh težav pri učencih je kompleksno, saj zahteva tudi podporo pri učenju in krepitev samozavesti, da se oblikujejo zdravi temelji za prihodnost.
Izzivi, ki sem jih omenila, so prepoznani na vseh obiskanih šolah. Učitelji opažajo, da so se stiske otrok in staršev še dodatno povečale po obdobju zaprtja šol. Ta situacija je predstavljala izziv tako za učno uspešne kot učno manj uspešne učence. Po navodilih ministrstva smo se učitelji po zaprtju šol trudili nadomestiti vse zamujeno in pokrivati tudi tekoči učni načrt. V tem procesu smo vestno izpolnjevali navodila in se (preveč) osredotočili na produktivnost, pozabili pa smo na potrebe otrok. Ustvarili smo šolo, ki je preveč osredotočena na količino informacij, storilnost in premalo na njihovo uporabnost v življenju.
Ob iskanju rešitev smo se učitelji sprva spraševali, na koga se lahko obrnemo za podporo in pomoč (po moč) v teh zahtevnih časih. Ugotovili smo, da se lahko zanesemo le drug na drugega. Začeli smo sodelovati, izmenjevati izkušnje, gradiva in znanje. Iščemo, preizkušamo, kar bi utegnilo delovati za učence in za učitelje. Šola in poklic učitelja sta danes v krizi po celem svetu, ugotavljamo na različnih mednarodnih posvetih učiteljev in pedagogov. Čakanje na spremembo sistema ubija, mi smo pa vsak dan soočeni z novimi izzivi in nam ni več dovolj le preživeti, temveč živeti. Zato oblikujemo skupnosti, v katerih si nudimo medsebojno podporo. Najprej v kolektivu, nato tudi širše. Znotraj kolektiva ustvarjamo varen prostor za osebno rast in razvoj, kar ima pozitiven vpliv na kakovost pouka in počutje vseh deležnikov, učencev, učiteljev in staršev. Ko stopimo skupaj in smo partnerji v vzgoji in izobraževanju, smo zgled in podpora mladim.
S ponosom vstopam v novo šolsko leto in mu kot popotnico v šolsko torbo dajem: sodelovanje, poslušanje, povezovanje in prispevanje z namenom, da bomo vsem nam omogočili izkušnjo izpolnjenosti, sprejetosti, miru in ljubezni.
To, da smo življenjsko odvisni od šole oz. izobraževalnega sistema, zelo drži, kot je vse lepo napisano. Tudi to je pomembno, da učitelji nikakor ne smejo 100 % izpeljati izobraževalnega plana. Smiseln se mi pa zdi nek dodatek.
Učenci so gotovo obremenjeni. Zakaj? Eden izmed razlogov je pomanjkanje časa za učenje, ker ga izrabijo za FB, Twitter, … Problem je v temu, da zasvojenosti »niso problem«. Pred dvajsetimi leti se je zasvojenost z računalniškimi igricami, TV, … vsaj problematiziralo. Dandanes tega niti slučajno nihče več ne počne. No, seveda se tovrstne zasvojenosti problematizira, toda to problematiziranje je veliko manj vidno, ker je razmeroma veliko več drugih informacij, ki se digitalno pretaka po optičnih vlaknih.
Problem je torej zasvojenost oz. odvisnost z/s oz. od čimerkoli oz. česarkoli.
Zakaj pa je privezanost z optičnimi vlakni, kot najbolj popularna oblika sužnosti, dandanes tako razširjena med otroki? Z optičnimi vlakni jih uklenejo starši s svojimi mobilnimi telefoni, če ni nič drugega pri roki.
Starši se namreč premalo pogovarjajo z otroki – bolj se s škatlicami na tekoče kristale. Že njihovi starši so imeli premalo časa za pravo vzgojo.