Tokrat z velikim zadoščenjem pišem o telesno drobnem, moralno in »za narodov blagor« pa vendar ne le velikem, ampak naravnost silnem možu, s katerim sem se lahko bežno seznanil v davnem letu 1976, ko sem bil povabljen na tradicionalno vseslovensko prireditev Draga na Opčinah nad Trstom, kjer sem predstavil temo pod ne vsem takoj razumljivim naslovom »Tri orodja za enajsto tezo«. Čeprav že nekaj let nisem bil ateist in navdušenec marksizma – a sem mu vendar do danes hvaležen, saj me je prav branje marksistične klasike obvarovalo vstopa v Partijo, saj sem kmalu dovolj jasno videl, da jugoslovanski komunistični režim s tem, kar sem mogel brati pri Marxu, Engelsu in celo Leninu, ni imel razen uzurpacije tega imena prav nobenega opravka. Nisem več verjel v materialistično psevdofilozofsko dogmo, verjel sem v Božje bivanje, stvarjenje in v Kristusovo smrt in vstajenje – še vedno pa sem ohranjal iluzijo Marxove ureditve družbe v smislu nekakšnega »krščanskega socializma«, torej »lesenega železa«, kakor me je skušal pripraviti k pameti tedaj že prijatelj profesor Alojz Rebula. Ko mi je na poti od svojega stanovanja na Opčinah proti Finžgarjevemu domu, kjer so na dvorišču te katoliške slovenske ustanove potekali študijski dnevi Drage, od daleč pokazal drobnega moža Franca Jezo, mi je omenil njegovo »utopično«, kakor je pripomnil, prizadevanje za državno samostojnost Slovenije, česar sam ni odločno odklanjal, le da v to ni mogel verjeti kot eno od možnosti za prihodnost, in njegovo teorijo o skandinavskem izvoru Slovencev, kar je ostro zavračal, pri čemer mu tudi še danes pritrjujem, čeprav ne toliko zaradi načelne nemožnosti za tako razlago slovenske davne zgodovine, ampak predvsem, ker mi je v osnovi tuje iskati veljavo svojega naroda v tem, od kod naj bi izviral, ne pa v tem, v kaj veruje in kako to vero v resnici živi. Med obema teorijama zija namreč prepadno nasprotje. Resnično samostojen je lahko samo narod, ki svoje upravičenosti in veljave ne obeša na tako ali drugačno teorijo svojega izvora, razen da verujemo, kar pravi Pismo: »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja« (Apd 17,26). Verjeti pa kaže v to, kar pravi Pismo o tem, v čem so vsi narodi na zemlji blagoslovljeni: »Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,3). Ko se vedno znova spomnim te vrstice, v kateri sta zajeta obljuba in svarilo Boga Abrahamu, me močno zaskrbi za narod Slovencev, ki po svojih mnogih voditeljih, pa tudi rojakih zunaj oblastnega območja, verjamejo in sami širijo laži o Izraelu in jočejo svoje krokodilje solze nad »ubogimi« teroristi, ki jim v resnici ne gre za ustanovitev lastne države ob Izraelu, pač pa za uničenje Izraela in za pomor vsega judovskega naroda v duhu njihovega voditelja iz časa pred drugo svetovno vojno in med njo, Hitlerjevega tesnega sodelavca, velikega muftija v Jeruzalemu Al-Husseinija, ki ga je pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine rešil egiptovski predsednik Naser, po katerem se je tej protijudovski neonacistični navezi priključila tudi Brozova Jugoslavija, danes pa njena vse bolj očitna duhovna dedinja Slovenija.
To ne pomeni, da naj kristjani ne bi imeli kritičnega, celo ostro kritičnega pogleda tudi na vsakokratno izraelsko oblastno garnituro, pač pa gre za osnovno razmerje do izvoljenega ljudstva, ki ga apostol Pavel ne definira več po obrezi spolnega uda, kakor je to veljalo v času Stare zaveze, ampak po »obrezi srca«: »Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga« (Rim 2,28-29). Torej: »Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in v njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje« (1 Mz 18,18). Tisti deli vseh narodov namreč, ki bodo sprejeli »obrezo srca«, kar je le drugi izraz za vero v Božjega Sina.
Name pojasnilo, da je Franc Jeza velik ne le kot privrženec zamisli o samostojni slovenski državi, ampak tudi enako velik strateg in aktivist te vizije, ki v tistem času ni imela več ko peščice resničnih privržencev, ni naredilo vtisa nespametne fantastičnosti in utopičnosti. Med njimi je bil tudi moj oče, preprost majhen kmet, sicer tudi izučen zidar in sedlar, ki je pri kakšnem vaškem gostilniškem omizju večkrat tvegal vsaj večletno ječo z izjavo, da bi bila državna samostojnost za Slovence najboljša rešitev, in med temi preprostimi ljudmi s to izpovedjo ni bil čisto osamljen, očitno pa ga tudi nihče ni denunciral. Sam sem s tako idejo torej odraščal, čeprav v meni tedaj še ni bilo jasne opredelitve, ali imajo ti preprosti možje res prav, ali pa imajo bolj verjetno prav slovenski izobraženci in voditelji, ki so tako zahtevo zavračali vsaj kot utopično, kakor tudi moj prijatelj Rebula, ali pa naravnost kot zločinsko, kar je bilo uradno stališče celotne slovenske politične nomenklature, z vsemi, ki še danes imajo besedo v slovenski politiki, ko se jim je v letu 1990 nenadoma »razodelo«, da je taka zahteva zgodovinsko in pravno osnovana, zagotovljena celo v jugoslovanski ustavi s klavzulo o »pravici narodov Jugoslavije do samoodločbe«. Kot študent političnih ved v Ljubljani sem prišel v stik z znamenito knjigo dr. Cirila Žebota: Slovenija včeraj, danes in jutri (1967), ki smo si jo študentje »pod mizo« izposojali in se nad njo navduševali. Imeli smo srečo, da je Sloveniji tedaj predsedoval nekakšen »reformiran komunist« Stane Kavčič, ki naj bi se na skrivaj z avtorjem tudi sam srečal, kar je bolj verjetno bil pravi vzrok njegovega padca, ne pa »cestna afera« tistega časa.
Opčine so postale moja redna potovalna »destinacija«, saj sem redno obiskoval svojega učitelja in prijatelja prof. Rebula; vsako leto sem vsaj kot diskutant tudi redno obiskoval prireditev Drage, kjer sem v 80. letih tudi predlagal takojšnji pristop k ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa, in prva seja pripravljalnega odbora je bila še isti dan, sam sem za nekaj let postal tajnik tega odbora s pisarno v Celovcu, dokler me skupina, ki ni razumela mojega vztrajanja, naj bo center te organizacije, po vzoru World Jewish Congress, zunaj slovenske države, če do nje pride, vsekakor pa zunaj Jugoslavije saj bi iz tega kvečjemu nastala kopija režimskega Urada za Slovence po svetu, ne pa »varnostni čoln« v primeru nacionalne stiske, kjer mora biti rešilni čoln v vodi, dovolj daleč od potapljajoče se ladje… Zmagala je »pučistična« stran, ki je hotela imeti državni nadzor nad tako organizacijo, torej glavno središče, pisarno in arhiv, v Ljubljani, s čimer se je moje delo za to ustanovo končalo, s tem pa je bilo tudi meni samemu izpričano, da moja poklicanost ni »biti politik«, saj ta ne sme dvigniti rok ob takih manevrih, kakršnim sem bil izpostavljen, ampak mora, če je njegova stvar utemeljena, vztrajati tudi do svojega padca, a padca na bojišču.
Na kateri strani sem bil, mi je pošteno povedal tedanji generalni konzul SFRJ v Celovcu ob predstavitvi prve številke revije Celovški Zvon (1983), ko me je s kozarcem šampanjca v roki nagovoril: »Vidim, da si prizadevate za neodvisno Slovenijo…« Udba, ki je imela močan krak svojega podvodnega telesa tudi v Celovcu, je poskrbela, da so dobili iztis prve številke na generalnem konzulatu prej, kakor smo ga dobili v roke tisti, ki smo revijo uredili in pripravili za tisk. Moj odgovor je bil kratek: »Menite, da bi si naj raje prizadeval za odvisno Slovenijo?« Generalni konzul se je spet posvetil dobri penini v kozarcu in stopil k drugi skupini prisotnih.
»Človek obrača – Bog obrne…« se je izpolnilo tudi v moji zapustitvi političnega delovanja. Konec decembra 1987 me je iz Kölna, kakor že večkrat v letih prej, poklicala poklicna kolegica gospa Dončević (njenega polnega imena in naslova nikoli nisem imel) s hrvaškega oddelka Katoliške akcije v Nemčiji. Vsako leto me je poklicala vsaj dvakrat in me vprašala, rutinsko, kaj je novega v Sloveniji, predvsem politično. Tistega dne pa je prišla z novico, za katero se v tistem hipu še nisem zavedal, da je usodnega pomena za morda vso prihodnjo slovensko zgodovino. Povedala je, da je poslanec Bavarske v evropskem parlamentu v Strasbourgu dr. Otto von Habsburg dosegel rezervacijo enega dne za »hrvaško vprašanje«, konkretno, za hrvaške vse bolj odločne zahteve po državni osamosvojitvi. Hrvati pa so sklenili en termin v tem dnevu ponuditi Slovencem, saj so bili dobro obveščeni, da tudi v Sloveniji take zahteve niso več skrivnost. Ne veejamem, da bi se uradna Slovenija Hrvaški za tako gesto kdaj zahvalila, v slovenski protokolarni šol taka vljudnost ni predvidena… In potem je sledilo vprašanje, za katerega najprej nisem mogel verjeti, da je mišljeno zares. Vprašala me je, če bi bil pripravljen iti v Strasbourg in tam predstaviti slovenske zahteve glede svoje državne prihodnosti. Vedel sem, da je to priložnost, kakršno kak narod dobi mogoče v tisoč letih enkrat. Vedel sem: ti čevlji so za moje noge s kurjimi očesi preveliki. Nikoli nisem igral nogometa, poznal pa sem pravilo za dobrega nogometaša: da ne poskuša nujno sam dati gola, če je žoga pri njegovi nogi, ampak jo raje poda komu, ki ima večjo možnost da zadene v nasprotnikova vrata. In v tem smislu sem gospe Dončević tudi odgovoril. Nisem je prepričal. Potem sem ji naravnost rekel: Tudi če bi vse skupaj potekalo v redu, ne bi povleklo za seboj nobenih dobrih konsekvenc. V Strasbourgu mora govoriti kdo, ki ima doma veliko ime v politiki, in ki tam tudi živi in tako vse tvega, vso svojo eksistenco postavlja na kocko. Samo tak bi bil verodostojen, samo tak bi pretresel stebre jugoslovanske palače, kakor je svetopisemski Samson nazadnje porušil stebra hiše v Gazi, kjer so ga Filistejci, po katerih se imenujejo današnji Palestinci, imeli zvezanega. Nazadnje je gospa Dončević uvidela, da imam prav in me je vprašala, ali ji potem morem predlagati koga drugega. Ni mi bilo treba o tem šele premišljati. Z možem, ki sem ji ga potem predlagal, sem imel že nekaj let dobre stike, večkrat sem ga povabil kot predavatelja na Koroško – dr. Franca Bučarja, ki sem ga prvič srečal v knjigi, ki jo še danes priporočam v branje: Meje spoznanja (MD, 1974), v kateri je tudi njegov prispevek. Kako naj ga dobim v Celovec, imel sem le dan, dva, časa. Telefoniral sem, a tako, da mu nisem povedal, za kaj gre, saj mi je bilo jasno, kdo najin pogovor še nenaročen posluša. Rekel sem mu nekaj takega: Ne veste, kako lep dan je danes v Celovcu. Pridite, da greva na kavo in se pomeniva, ker bi vas rad naslednje leto spet povabil na novoletno srečanje v Tinje… Njegov izredni politični instinkt mu je povedal, da gre za vse kaj drugega kakor za najino kavo v lepem celovškem vremenu. Čez dve uri je bil z obema sinovoma pred mojimi vrati v Celovcu. Predlagal sem, da gremo peš skozi mesto, saj sem računal s tem, da mi v celovškem stanovanju ne prisluškujejo manj, kakor so to delali v naši stari hiši v Sloveniji, preden smo se preselil. In na poti sem mu povedal, občudujoč njegovo previdnost, da se ni pripeljal sam. Njegov odgovor je bil še bolj energičen NE, kakor je bil moj NE hrvaški kolegici v Köln. Ko sem ga vprašal za kak pameten razlog njegove odklonitve, se je izgovoril, da ima težave z jezikom. »Eisenhowerjev štipendist na ameriški univerzi, ne bi mogel govoriti angleško…« Bil je začuden, da to vem in se je malo popravil: »Že, ampak kdaj je že to bilo, medtem sem veliko angleščine pozabil…« Nisem sprejel: »Kdor pred vojno ni končal gimnazije z odlično francoščino, ni prišel do mature…« Še vedno ni sprejel: »Tudi francoščine je ostalo premalo za tak nastop…« Tedaj mi je šinila v glavo misel, ki je stvar zlahka razrešila: »Gospod doktor, ravno pišem knjigo Pojasnilo prijateljem o esperantu (1987 – dostopno za branje pod: Pojasnilo prijateljem o esperantu – Esperantsko društvo Maribor (esperanto-maribor.si)), kjer bi lahko vaš primer navedel kot argument proti zatrjevanju, da je angleščina to vprašanje že definitivno rešila – Eisenhowerjev štipendist pa dokazuje, da to ni res – mi torej dovolite to omembo, potem vas pustim glede tega pri miru… Mož se je gromko zasmejal in se z obema rokama udaril po kolenih: »Zdaj ste me pa našli…« in stvar je bila urejena. Slovenska državna samostojnost v veliki meri počiva na argumentu, ki izhaja iz Zamenhofovega mednarodnega jezika esperanta…
Tja je potoval skozi Sežano, nazaj pa se je vračal po avstrijski poti, da me je obiskal v Celovcu in pripovedoval, kako je vse skupaj potekalo. Na sežanskem prehodu ga je rešilo to, da je imel nekaj nemških mark preveč v denarnici, in so se cariniki ukvarjali s tem, zato mu niso pregledali suknjiča, saj je v notranjem žepu preprosto imel iztis svojega govora… Vse drugo je znano iz zgodovine, to je bilo moje zadnje politično dejanje, mogoče edino, na katerega bi smel biti ponosen, če bi mi kot kristjanu beseda »ponos« še kaj pomenila. A s to pripovedjo sem povedal še eno okoliščino slovenske osamosvojitve, o kateri uradna zgodovina molči ali pa zanjo sploh ne ve. Poleg Franca Jeze in dr. Cirila Žebota je bil dr. Franc Bučar po moji presoji tretji najpomembnejši človek slovenske državne osamosvojitve.
Ves ta okvir pa podajam, da bi na toliko višji podstavek postavil ime Franca Jeze, o katerem je pred nedavnim pri slovenski založbi Mladika v Trstu izšla zajetna in odlično napisana knjiga Igorja Omerze s pomenljivim naslovom: Franc Jeza – Separatist. To je namreč bila oznaka v aktih Udbe, ki je zadevala velikega Slovenca Franca Jezo. Ni stvar tega zapisa ponavljati vsebino knjige, ampak nasprotno, priporočiti nakup ali izposojo te knjige, da bi čim več Slovencev vedelo za resnične prvine novejše slovenske zgodovine, saj se tisti, ki imajo narodovo zgodovin v zakupu, z vsemi močmi trudijo, da bi to zgodovino zabrisali in uspeh tega dogajanja, ki bi se lahko iztekel tudi kot velika tragedija ali celo izbris slovenskega življa v celoti, pripisali istim ljudem, ki so ves čas pred tem te, ki so si drznili v to smer premišljati in to komu neprevidno zaupati, policijsko in tudi v smislu insceniranih nesreč preganjali in morili. Tu ne omenjam tistih, ki so postali zelo zaslužni v drugi fazi slovenske osamosvojitve, ki se je, podobno kakor pri vzpostavitvi Izraela v letu 1948, začela že drugi dan po razglasu pred slovensko skupščino. Brez pogumnega nastopa tedanjih odredov slovenske Milice in enote slovenske Teritorialne obrambe, brez katerih neustrašnosti in tudi žrtev, in vendar človeškega ravnanja z zajetimi nasprotniki, samostojne slovenske države ne bi bilo.
Ob izidu tako informativne, kakor tudi navdihujoče knjige, kakor je Omerzova monografija o Francu Jezi, se ne spodobi pisati tudi o tem, kdo in kako začetno edinost naroda že vsa leta spodjeda in sledi novemu, tokrat zlemu načrtu nove podreditve Slovenije sili, ki z njo nima dobrega namena…
