Slovenci se v času komunizma v šolah pri predmetu zgodovina nismo kaj dosti učili o prvem jugoslovanskem kralju Aleksandru Karađorđeviću, ki se je rodil 16. decembra 1888 na Cetinju v Črni Gori. Šolal se je v Ženevi, Sankt Peterburgu in Beogradu. Jugoslovanski kralj je bil od leta 1921 do 9. oktobra 1934, ko je bil umorjen v atentatu v Marseillu v Franciji. Kot vrhovni poveljnik srbske vojske, je bil med prvo svetovno vojno udeleženec napornega umika prek Albanije na otok Krf. Že leta 1916 so nanj načrtovali atentat, ki pa ni uspel.
Kralj Aleksander je znan po šestojanuarski diktaturi (6. januarja 1929), s katero je ukinil vidovdansko ustavo z dne 28. junija 1921. S tem je kot kralj uvedel unitarizem in centralizem na eni ter velikosrbsko hegemonistično politiko na drugi strani. Kraljevi ukrepi so močno zaznamovali takratno politično življenje v Jugoslaviji, katero so razdelili v upravna območja – banovine. Hrvaški ustaši, ki so nasprotovali kraljevi unitaristični politiki, so v Zagrebu leta 1933 načrtovali drugi atentat na kralja, ki pa je spet spodletel.
Tretji poskus atentata na kralja Aleksandra je uspel
Kralj Aleksander se je z ladjo pripeljal 9. oktobra 1934 na prijateljski obisk v francoski Marseille. Kmalu po izkrcanju so ga ustrelili v atentatu, ki so ga skrbno pripravili hrvaški ustaši in makedonski nacionalisti, ki so živeli v emigraciji. Smrtni strel je kralju poslal makedonski nacionalist Vlado Černozemski. Poleg jugoslovanskega kralja je zaradi strelnih ran umrl tudi Louis Barthou, takratni zunanji minister in pred tem tudi večkratni francoski ministrski predsednik. (Vir; Demokracija in Wikipedija, fotografije so s spleta)
Najvišjega lovca ne bo več Kamniško Bistrico!
Lovci iz Kamniške Bistrice so se že veselili ponovnega kraljevega obiska v bistriškem lovišču in z zanimanjem spremljali triumfalno vladarjevo pot v Francijo. Po strašni vesti o marseillški tragediji je zavladala v bistriški dolini neizmerna žalost. Lovci so plakali ob misli na tragično smrt dobrega vladarja. Bili so neutolažljivi ob bridki resnici, da njihovega gospodarja kralja Aleksandra ne bo več v ljubljeno Kamniško Bistrico. Pogreznjena v žalost je samevala te dni. Bistrica ter Kamnik sta plakala za svojim najvišjim gostom.
Potrti so klonili meščani glave, planinci pa so v rekordnem času izvedli akcijo, da se postavi na Brani, najvišji točki kraljevega lovišča, železni križ z žalno zastavo. V globoki pieteti do vladarja so z veliko požrtvovalnostjo ter naporom, ki ga v tem času ne bi napravili za nobeno nagrado, razvili zastavo na skalnatem vrhuncu.
Kamniška občina je poklonila na krsto blagopokojnemu kralju kot zadnji pozdrav s planin lep venec iz smrečja, mahovja in najlepših planik. Planike so bile v letošnjem poletju natrgane v steni Rsenika, kjer je bil kralj Aleksander zadnjič na lovu. Kamničani so sklenili, da bodo poslej imenovali visoko to nepremagljivo Rsenikovo steno po blagopokojnem vladarju — Aleksandrovo steno.
Kraljevi lovski čuvaji pospremili vladarja na njegovi zadnji poti
Kraljevi lovski čuvaji iz bistriškega revirja so v zelenih lovskih oblekah odpotovali s kamniškim vencem v Beograd. Da spremijo vladarja na njegovi zadnji poti. Da se v bolesti poslovijo od svojega dobrega gospodarja. Na kraljevem dvorcu v Bistrici in na visoki Brani vihra žalna zastava. Naravo je ovila v pajčolan tožna jesenska megla. Tu in tam se iz megle pokažejo trdi obrisi gorskih velikanov, pokritih z belo plastjo prvega snega. Kamniške Alpe v bridki žalosti tugujejo za svojim kraljevskim lovcem, ta najvišjim prijateljem — kraljem Aleksandrom. (Ivan Zika Jutro, 22. oktober 1934)
