Obljube, o raju na zemlji in lažne obljube o lepem življenju v SZ, so bile usodne za mnoge Slovence, tudi za državo! Obljuba vodilnih komunistov o komunističnem raju na zemlji, je mnoge, tudi Slovence, pritegnila v vrste komunistov, a se je izkazala, da je za mnoge to nevarna ideja oz. utopija, katera pa še marsikje narodu greni življenje, npr. v Severni Koreji. Zahodni zavezniki so, po napadu Hitlerja na SZ, priznali Stalinu, da je Jugoslavija njegovo interesno področje, kar se je tudi zgodilo. Samo Rdeča armada je namreč smela pomagati Titovim partizanom osvoboditi državo, ki je potem postala enopartijska komunistična država, katero je maršal Tito, predsednik KPJ, vodil do smrti. Vodilni komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, so zavajali tovariše. Vsem, ki se bodo uprli okupatorju in se bodo do konca borili za zmago revolucije, so obljubili, da bo po zmagi revolucije življenje doma lepše kot je že v SZ. Boris Kidrič, predsednik KPS, voditelj OF je ljudem obljubil:»Ko zmagamo ne bo več izkoriščanja, vse bo naše, naša bo oblast, delu čast in oblast!« Take obljube so bile borcem glavni motiv za vključitev v OF in za dokončno zmago revolucije, da so potem Titovi partizani lahko prevzeli oblast in je potem Tito vodil enopartijsko državo. Matija Maček, vodja OZNE, je šele po vojni, edini ljudem povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Franc Sever – Franta, je v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV, dne 14.04.2013, povedal, da mu je Maček zabičal, da mora molčati o težkem življenju v SZ. Obljuba vodstva KPS, da bo po zmagi revolucije življenje doma lepše kot je že v SZ, je bila velika prevara, podcenjevanje naroda, predvsem tistih, ki so zaupali vodstvu KPS. To prevaro so drago plačali tako tisti, ki so verjeli in zaupali obljubam vodilnih komunistov in seveda tisti, ki niso zaupali obljubam komunistov in so se bali Stalinovega komunizma. Lažne obljube vodilnih slovenskih komunistov, ob podpori Stalina, so omogočile zmago revolucije, a lepšega življenja kot naj bi bil v SZ, pa seveda ne. Žrtve naroda zaradi revolucije so bile ogromne. Oklicati brate Slovence, nasprotnike komunizma, za potencialne izdajalce naroda in jih preventivno likvidirati kot izdajalce naroda(?), je bilo nečloveško, zločinsko ravnanje. Večina izvensodno pobitih nasprotnikov komunizma pa je še vedno celo brez pravice do groba, kar je cinizem do pobitih Slovencev, kar ne more biti znak kulture Slovencev. Nerazumljivo je, da so zmagovalci revolucije narodni heroji, pobiti nasprotniki revolucije pa so za mnoge še vedno izdajalci naroda! Angelo Vode, ki je edina v partiji obsojala Stalinovo kolaboracijo komunizma in nacizma, je Boris Kidrič oz. partija brutalno kaznovala? Na posnetku na youtubu, Ivan Maček – Matija 2.del (youtube.com) , Matija Maček odkrito pove, da so vodilni komunisti morali lagati, sicer ne bi šel nihče v partizane. Zanj je bila ta laž partije sprejemljiva, kar žal še velja še za mnoge druge »častne državljane« in še za marsikatere naše »uspehe«. Nihče ni odgovoren, npr. za izvensodne poboje, saj je predsednik Milan Kučan, leta 2000, v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunaj sodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin! Ali taki zločini lahko končajo le zgodovinskem spominu naroda? Ne pozabimo, če partija narodu ne bi dala teh lažnih obljub, ljudje ne bi šli v partizane in ne bi bilo ne OF, niti ne nasprotnikov komunizma, ne Titove enopartijske države. Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, pa v Reporterju; 25. marec 2024, pravi : »Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov. Ali z drugimi besedami, Titove Jugoslavije brez Amerike ne bi bilo! Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki«. V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara« berem: «Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.«
Ivan Maček-Matija; Utopične obljube so mnoge pokopale!
Res je tako. Vendar bi prvim komunistom človek še odpustil, če so nasedli komunistični propagandi, saj kdor ni bil osebno v tedanji Sovjetski zvezi, ni mogel poznati resnice. Danes, 80 let kasneje, pa je drugače. Napisane je bilo že na tone literature, ki je lahko še takšnemu nevednežu odkrila, kaj se je tedaj res dogajalo in kako. In kdor to literaturo iz ideološke zadrtosti zavrača in celo pravi, da pisci lažejo (to je od levih pogosto slišati), ne sodi med civilizirane ljudi in se sam izloča iz slovenskega naroda. Saj narod med seboj ne more trpeti lastnih rabljev.